Najprej nekaj besed o novem kolumnistu, Martinu Blacku, ki zase pravi, da se nikoli ne bo prenehal učiti.
Martin Black je odrasel v Idahu, obkrožen z nekaterimi velikimi konjarji, med katere lahko štejemo tudi njegovega dedka, Alberta Blacka in pra-strica, Paula Blacka. V tej družbi je imel priliko vsrkati veliko skozi čas preizkušenega znanja in iz njega potegniti največ, kar se da. Zgodovina druženja njegove družine s konji sega v čase njegovega pradedka, rojenega 1875. Zrasel je med vaquerosi, ki so bili zelo ponosni na svoje konjarske sposobnosti. Joe Black je delal s tisoči konj skozi zgodnja 1900-ta leta, svoje strokovno znanje in spoštovanje tradicije je prenesel na sinova. Ta sta živela s konji celo svoje življenje. Paul je bil glavni šef za živino na TS Ranču v Nevadi, kjer je svojo prvo službo kot buckaroo opravljal Ray Hunt. Martin je bil star 14 let, ko je prvič srečal Raya, za katerega dandanes velja, da je eden najboljših konjarjev, kar jih je. Tom Dorrance je bil še eden v vrsti njegovih mentorjev. Melvin Jones, nadarjen konjar iz Nevade in Bill Van Norman (katerega kolumne boste, zahvaljujoč prijaznosti uredništva America’s Horse, prav tako lahko prebirali v konjopisu), sta tudi bila odlična učitelja.
Vaquerosi in buckarooji so delavci na ranču, predvsem se ti izrazi uporabljajo na področju JZ in osrednjega Texasa ter v Kaliforniji. Od “ostalih” kavbojev se ločijo že na prvi pogled, po značilnih tradicionalnih oblačilih (“raven” klobuk, kratki chapsi, bela oz. svetla srajca z dolgimi rokavi,…), znani pa so tudi po svojih nepisanih kodeksih etike in negovanju tradicije.
Martin pravi, da, ne glede kam ga pot kot konjarja vodi, nikoli ne pozabi svojega najpomembnejšega učitelja: konja.
»Ne moreš se šolati za sommeliera brez da bi dejansko preizkušal vino. In ne moreš se naučiti biti konjar brez da bi dejansko jezdil in to veliko konjev,« pravi Martin.
»Vsak konj je drugačen, vsak korak, ki ga ta konj naredi, je drugačen od prejšnjega. Vsak dih, ki ga konj vdihne ima za sabo drugačno misel… torej gre za proces, ki se nenehno spreminja. Lahko rečem da se na mojih klinikah nihče ne nauči več kot jaz sam. Opazujem vsakega konja, poskušam razumeti, kakšne težave ima določen konj s človekom. Nagrajujoča izkušnja je, ko ju lahko združim in vidim pozitivno spremembo v konju.«
Martin pravi, da, generalno gledano, vidi veliko konj, ki imajo probleme z ljudmi. Ali pa bi lahko celo rekli, da gre bolj za ljudi, ki imajo probleme s svojim egom.
»Ego je ogromna ovira, ki jo je treba premagati in ne rečem, da sam nimam problema s tem. Ampak pomembno je, da se tega zavedamo in poskušamo delati na rešitvi problema. Moramo delati več na sebi kot na konju. Če se človek loti treniranja na kdor-ni-z-mano-je-proti-meni način, bo imel veliko več težav, kot tisti, ki k delu pristopi z željo po konjevem najboljšem interesu v srcu.
To je bistvo uspeha pri delu s konji. Najboljši primer je Tom Dorrance. Imel je manj ega kot kdorkoli drug, ki sem ga kdaj srečal. Nikoli ni postavljal sebe v prvi plan, vedno je bil tam za konja.
Ne gre se namreč o tem, da bi premagal oz. si podredil konja, gre se za to, da ga »prelisičiš«. Da mu postaviš situacijo, v kateri je tisto, kar želiš da naredi, zanj najlažja izbira.«
Več o Martinu Blacku najdete na njegovi strani: www.martinblack.net.
AH, 7-8/05, Holly Clanahan , www.aqha.com
Prevod in priredba: VQH
Dostop in branje kolumn Drugačen pristop bo omogočeno Simpatizerjem 1 in Simpatizerjem 2!
Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
