Najpomembnejši poudarek pri učenju in treniranju konja je seveda zbranost.
Zbranost je tisti položaj konjevega telesa, ki ga postavi v določeno stanje psihične in mišične koncentracije, popolno pripravljenost za gibanje ali za osredotočeno, popolno nemobilnost. Zunanji znak zbranosti je močno in dobro postavljanje skočnih sklepov pod telo, privzdignjenje hrbta in upognitev v tilniku.
Notranji, nezmotljiv znak zbranosti lahko občuti jahač (in tudi med delom na roki): to je koncentracija večjega dela konjeve teže v bokih, ledvenem delu in v mišicah križa.
Zbranost je tista določena kvaliteta, ki so jo utemeljitelji »Haute Ecole« tako zelo zahtevali od konja. Verjeli so (dokaj pravilno), da zbranost omogoča konju podpirati jahača na svojem hrbtu, brez da bi pri tem ogrožal svoje zdravje.
Če konj nosi jahača in pri gibanju ni zbran, ga to pohabi in poškoduje njegov hrbet. Velika teža konjevega trebuha in njegove vsebine vleče za sabo hrbtenico, ki je potem še dodatno obremenjena z jahačevo težo. Ne glede na vse drugo, zbranost mobilizira trebušne mišice, da so sposobne same nositi njegovo težo.
Samo prostovoljna in naravna zbranost je nekaj vredna, ne zbranost, ki je rezultat spodbud od zadaj (z ostrogami ali bičem) in omejevanja spredaj (z brzdo, nosnikom ali drugimi pripomočki).
Zbranost mora biti izključno prostovoljna. To omogoča konju, da lahko v vsakem trenutku, če začuti bolečino zaradi prevelike napetosti mišic, sprosti vrat, hrbtne mišice in celo mišice bokov, če želi. Prisiljena zbranost pohablja. Pet minut prisiljene zbranosti povzroči resne probleme na področjih vratu, hrbta, hrbtenice in križa. Ti problemi zahtevajo več kot en mesec zdravljenja. Dvajset minut prisiljene zbranosti spremeni konja v invalida za vse življenje.
V divjini se konj pogosto naravno zbere. V bojih med žrebci, ki večinoma potekajo na zadnjih nogah, ima konj možnost udariti nasprotnika s sprednjim kopitom samo, če je njegov zadnji del dobro angažiran in pod pogojem, da je stabilen na zadnjih nogah ter da z lahkoto ohranja ravnotežje. Dobro treniran Haute Ecole konj mora biti sposoben to izvesti z lahkoto, kar pomeni, da je sposoben hoditi pet do šest korakov na zadnjih nogah tudi pod težo jahača in dvanajst do petnajst korakov brez jahača.
Konj ne more biti stabilen in ohranjati dobrega ravnotežja z iztegnjenimi stegni, zato morajo biti stegna zelo dobro postavljena pod telo. Bolj temeljito kot to naredi, višje (skoraj do popolne vertikale) se konj lahko dvigne.
Višje kot se konj dvigne, večjo premoč ima v boju, ker ima možnost s kopiti udariti navzdol. Pri zbranosti za dvoboj v divjini postane tilnik najvišja točka zaradi dveh razlogov. Konj pritisne lica tesno k vratu in s tem zaščiti jugularno veno (vena jugularis), ki jo nasprotnik vedno poskuša pregrizniti. Glavo spusti tudi zato, da s tem doseže končno napetost določenega glavnega obroča mišic v telesu, kar mu omogoča okretnost in elastičnost pri gibanju vratu, pleč in bokov.
Žrebec, ki poskuša zapeljati kobilo, ji tudi pokaže zbranost. To dela zaradi različnih razlogov. Zbranost je znak statusa, podobno kot generalove epolete. Žrebec, ki se ni nikoli boril in ni nikoli naskočil kobile, ne more narediti vtisa z neverjetnim razvojem mišice v vratu (Rectus capitis ventralis), ki je odgovorna za upognitev atlantookcipitalnega sklepa in spuščanje ter obračanje glave. Dobro razvito okcipitalno področje je znak izkušenega zapeljevalca in uspešnega borca.
* * *
Haute Ecole konj mora delati v prostovoljni zbranosti, ki je rezultat konjevega zavedanja vseh prednosti kontroliranja svojega zadnjega dela in upogibanja tilnika.
Kot sem že rekel, je konj neverjetno inteligentno in občutljivo bitje. Zelo hitro razume prednosti angažiranja zadnjih nog in upogibanja tilnika. Vse postane lahko.
Gibanje, ki je bilo prej mlahavo, prekipeva od lahkotne, življenjske energije. Zbranost se na prostosti doseže dokaj lahko, ampak ta »lahkost« temelji na dveh kompleksnih dejavnikih.
Prvo, sposobni se morate biti obrniti na konjevo inteligenco, na njegovo čudovito sposobnost učenja in razumevanja. Drugo, konjeve zadnje noge, križni in ledveni del morajo biti v vsaj tako dobrem stanju, kot so pri divjem konju. Divji konj ima veliko možnosti svobodno in energično delati s svojim zadnjim delom.
* * *
Kako učiti zbranost?
Ko ima konj ustrezno natrenirane zadnje noge, ko je opravil dvajset do trideset lažjih vaj in ko popolnoma razume svojega inštruktorja, potem je pripravljen na učenje zbranosti.
Konj ima samo vrv (cordeo) okrog pleč. Na to vrv pripnemo lonžo.
To naredimo samo zato, da zagotovimo konstantno gibanje v popolnem krogu. Vzamemo dolg lonžirni bič. Do zdaj mora konj že razumeti, ne glede na to, odkod prihaja in kako strašno življenje je imel prej, da nobena palica, bič ali lonžirni bič ne predstavljajo nobene nevarnosti in se jih nikakor ni potrebno bati. Odlično je takrat, ko konj dojame, da so vsi ti pripomočki enostavno del prijatelja, s katerim se igra in trenira.
Tudi če se konj ne boji več biča, ampak kljub temu še vedno obstaja najmanjši strah pred njim, potem je še prezgodaj za učenje zbranosti. Učitelj zahteva od konja, da naredi krog okrog njega v kasu. Po pravilu konj naredi to s popolnoma prosto glavo in stegnjenim zadnjim delom, s prednjimi nogami pada na tla in drobenclja.
Cilj je, da konj upogne glavo, dvigne tilnik in vrat in se začne odrivati z zadnjimi nogami, s čimer pridobi gracioznost, moč in samozavest. Da dosežemo to, najprej položimo vrvico od biča na tla za konjevimi zadnjimi nogami in potem z njo sledimo gibanju konja. Vrvica ves čas polzi po tleh.
Konj se ne sme ozirati nanjo ali pa jo mora opazovati s humorjem. (Ko rečem »s humorjem«, mislim na tisto stanje, ko konj še ne razume, kaj hoče učitelj, in s pričakovanjem pogleduje proti vrvici. Njegovo razpoloženje ostane dobro in še vedno uživa v vsem.) Kot prvo in glavno mora učitelj razumeti konjevo stanje in razpoloženje, njegove čustvene impulze. Če konj ne mara tega, kar se dogaja, se ne bo pravilno naučil. Če poskušamo učiti jeznega ali zagrenjenega konja, je vse skupaj izguba časa. Osnova treninga je zmožnost dati konju zadovoljstvo ob uspešnem učenju in obvladovanju zelo kompleksnih nalog in elementov. Vrnimo se k lonžirnemu biču.
Po določenem času premaknemo konico vrvice bliže, praktično pod konjeva zadnja kopita. Konj jo začuti in ker ima bič za del svojega učitelja, poskuša biti nežen in dviga zadnje noge nekoliko više, da ne bi pohodil biča. Hkrati ne poveča hitrosti, njegovo gibanje ostane v enakem ritmu. Pri vzdrževanju ritma pomaga učitelj s tleskanjem z jezikom v ritmu (kot metronom) in zelo lahnimi trzaji vrvi okrog konjevih pleč v enakem ritmu kot tleskanje z jezikom.
Trzanje vrvi povzroča gibanje lonže. Lonžirni bič postaja vedno bolj vztrajen in njegova konica se pomika pod konjeva kopita vse pogosteje. Konj vse pogosteje dviga zadnje noge nekoliko više – in na neki točki se prvič odrine z zadnjimi nogami.
To je zelo pomemben trenutek, ki ga moramo ojačati s popolnoma neomejenim izražanjem naklonjenosti. Ko se to zgodi (kar ostane nerazumljivo in nevidno vsem nepoučenim), odstranimo vrv in dovolimo konju, da se igra svoje najljubše igre.
Če se rad igra z žogo, mu prinesite žogo, tri žoge, deset žog in se igrajte z njim. Če se rad igra napad, ga pustite, naj se zažene in napade. Od vas je odvisno ali se boste umaknili s poti. Pomembno je, da proslavite ta trenutek na vse možne načine.
Naslednji dan, ko konj ponovi ta nežni dregljaj z zadnjimi nogami, ga morate spet pohvaliti in pocrkljati, popraskati po vihru in mu kaj dati, ampak nadaljevati z vajo do trenutka, ko oba s konjem razumeta, da je zdaj namig z bičem od zadaj priporočilo za angažiranje zadnjega dela. Ko pobuda postane navada, se bo konj začel pravilno nositi.
Takoj, ko se začne gibati povsem od zadaj, kot se reče, bo njegova glava naravno zavzela pravi položaj. Konj lahko popusti med atlasom in odonotoidom, dvema zgornjima vretencema, včasih pa ne popusti v glavi, ampak v vratu, med tretjim in četrtim vretencem – kar se tiče tega, ni absolutnega pravila.
Cilj ni, da zadnji del glave popusti med prvim in drugim vretencem, cilj je narediti gibanje graciozno in močno. Konj bo sam izbral, na kakšen način bo najbolje zaoblil vrat in tilnik. Pomembno je, da so konju jasne prednosti, ki jih doseže v zbranosti.
Takoj, ko konj razume zbranost, mu lahko pokažete vse njene prednosti s tem, da ga učite piaffe in passage.
Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem ge. Lidie Nevzorove
Prevedla: “Shandor”
