Alexander Nevzorov – Intervju

Alexander Nevzorov – Intervju

2377
0
SHARE

http://www.cheval-attitude.com/

Cheval Attitude: Alexander Nevzorov, kdo ste vi? Francozi vas ne poznajo, ampak mi bi radi vedeli več. Kaj je ta Haute Ecole, ki jo promovirate?

Alexander Nevzorov: Jaz sem dober človek! Ampak sem Rus, kar lahko razloži vse. Če povem po resnici in da boste bolj mirni: vedno boste lahko razložili moja mnenja, moja prepričanja, moje znanje in vse, kar se vam bo zdelo neprijetno, z mojim »ruskim maksimalizmom«. Ampak globoko v sebi boste morda razumeli, da niso samo pretiravanja, ampak solidno znanje in dobro razumevanje konja; razumevanje v smislu »natančne znanosti«. In če boste resnično uspeli pri delu s konji – osvobojeni tradicionalne človeške nizkotnosti do teh popolnoma čudovitih bitij – se boste zagotovo strinjali z mojimi prepričanji.

Mislim, da boste medtem lahko samo razložili moje precej grobo izražanje in »politično nepravilne« izraze z »ruskim pretiravanjem«. Zdi se mi, da se zahodnjaki kar zataknete ob nekaterih mojih izjavah. Mislim, da ste prepogosto vajeni več prizanesljivosti.

Kakorkoli že, zgodba mojega življenja je precej enostavna in dokaj nezanimiva (v resnici ni, op. prev.)… govorimo raje o šoli. Nevzorov Haute Ecole je šola, ki gradi na osnovnem načelu vzgoje konja brez kakršnihkoli – niti najmanjših – sredstev kontrole ali omejevanja. To je šola, kjer je vse, kar lahko smatramo za »kaznovanje« konja, prepovedano: ostroge, železo vseh vrst, oglavnice itd. Šola temelji na osnovnem razumevanju, da je konj sposoben razmišljanja. Osvojiti njegovo dušo je bolj pošten cilj in je tudi veliko bolj ustvarjalno kot neumno ga ovirati z vrvmi ali jermeni in vsemi vrstami železja.

Kakršnekoli hinavske argumente izbere klasična šola konjeniškega športa, da opravičuje svoje ravnanje, še vedno delajo s konjem kot s strojem iz mesa in brez razuma, ki ga lahko spodbudimo h gibanju s pritiskom ostroge, ki ga je treba vedno kontrolirati s pomočjo bolečine, ki jo v ustih povzroča »železo« (brzda) in čigar celo življenje mora biti posvečeno zadovoljevanju zahtev in želja (ali njihovega pomanjkanja) človeka po uporabi konja in po zabavi z njim.

Pri nas je vse drugače. Vsak učenec šole mora do potankosti poznati anatomijo in biomehaniko konja. Da bi si pridobil to znanje, mora učenec gledati seciranje (obdukcijo) in avtopsijo konja. Razumeti mora tudi konjeve psihične procese in imeti natančno znanje o mitologiji, hipologiji, zgodovini, filozofiji in celo verskih doktrinah.

Pri nas je nesprejemljivo izvajati celo enostavno »delo na tleh«, če ne poznaš konjeve anatomije. Prepovedano je (in to prepoved strogo spoštujemo) ne samo udariti konja, ampak ga tudi izpostavljati kakršnimkoli psihičnim pritiskom, kot na primer »dresuri«. Ničesar ne boste dosegli z vzpostavljanjem refleksnega odgovora na ta ali oni signal. Ali je učenec sposoben pripraviti konja do tega, da razume, kaj hoče od njega, ali pa bo pustil ta študij za vedno in našel kaj drugega, na primer metodo, ki poenostavlja življenje (pri kateri bo lahko dosegel, kar hoče, z ojačevanjem in priboljški).

Ves svoj čas posvečamo učenju tega, da smo bolj »razumljivi« za konja. Ampak to, da smo jasni in razumljivi, je samo pol poti do uspeha. Dejstvo je, da so ljudje pogosto sposobni razumeti in tudi konj zelo dobro razume pomen in nianse njihovih zahtev, ampak včasih se konj ne odzove zaradi fizioloških ali psiholoških razlogov. Takrat se zadeve zapletejo. Če razlog za odklonitev ni veterinarski problem, potem začnemo učiti konja, da je razburjen, strasten in da pokaže svoj temperament, čeprav obenem ostane discipliniran.

Ni potrebno reči: na tem nivoju, kot tudi na vseh ostalih, z nobenimi sredstvi ne silimo konja. Gojimo konjevo navdušenje in temperament, njegovo čustvenost in »ognjevito« stanje duha.Tu smo v šolski program vključili nekaj iger, ki šokirajo ljudi, ki vidijo naše fotografije. Povedal vam bom skrivnost: igra je magični ključ. Dobra kombinacija iger in lekcij pri učenju tehnik različnih elementov daje izjemne rezultate. Pojasniti moram še nekaj glede šole: osnovni varnostni ukrepi v naši šoli popolnoma zavračajo običajna varnostna merila. Čelade, na primer, niso dovoljene. Prvič zato, ker so simbol športnikov in za nas je vsaka podobnost – tudi če le slučajen videz – med učencem naše šole in športnikom nedopustna in žaljiva. Drugič, verjamemo, da če se bojiš konja, se mu enostavno ne približuj. Če sledite drugi logiki, lahko na začetku tudi ovijete vse svoje telo v mavec.

ZAKAJ HAUTE ECOLE?

Haute Ecole je velika in starodavna francoska šola. Njen ustanovitelj je bil Antoine de Pluvinel. Prvi je bil, ki je rekel: “Železo, brzda povzroča konju trpljenje.” … To je edina šola na svetu, ki se je sposobna stalno razvijati in izpopolnjevati: zato Haute Ecole.

Po mojem mnenju je danes namen delati s popolnoma svobodnim konjem, kateremu je odnos s človekom prostovoljna izbira, in z največjo prefinjenostjo. Na začetku je precej zapleteno. Ampak tisti, ki iščejo zelo enostavno življenje, naj ne hodijo k nam. Njihovo mesto je v konjeniškem športu, s konji za najem, naravnem konjarstvu itd. Med drugim me to vodi do poudarjanja, da po mojem mnenju ni nobenih skupnih točk med našo šolo in naravnim konjarstvom.

ZAKAJ?

Kot ga jaz razumem, naravno konjarstvo temelji na naslednji dogmi: človeka imajo za neke vrste »dominantnega« konja. Mislim, da iz konja delamo popolnega idiota, če domnevamo, da je sposoben – pa čeprav samo za minuto – zamenjati človeka za konja! Ne, konj ne bo nikoli videl človeka kot drugega konja! Konj zelo dobro vidi in zelo dobro zaznava različnost teh dveh vrst. V bistvu gradi svoje odnose z ljudmi in z drugimi konji na popolnoma različne načine. Konj ima širok spekter izrazov za izražanje čustev, ki jih naravno uporablja v vseh svojih odnosih. Na isti način ljudje uporabljamo določene signale v naših odnosih s konji, ki jih uporabljamo tudi med sabo (glas, ljubkovanje, žvižgi, geste itd.) – ampak to ne pomeni, da smo konja zamenjali za človeka…

Teorija o človeku kot »dominantnem« konju v naravnem konjarstvu se mi zdi absurdna. Velik pomen se daje človekovi vlogi vodje, ampak v resnici od prvega trenutka dopovedujemo konju, da bolj kot bo pasiven in len, bolj bo zanj udobno. Vsaj jaz tako mislim! Konj je zelo inteligenten – in zelo hitro postane pokvarjen v rokah strokovnjaka naravnega konjarstva.  Sprejme model obnašanja, ki mu ga predstavijo. Ampak konja lahko naučimo neumnosti in zaspanosti prav tako, kot ga lahko naučimo španskega koraka! Konj se bo hitro in lahko naučil »lekcij brezbrižnosti in apatije«, ki jih lahko vidimo v »igrah« naravnega konjarstva. Laik ima vedno človeka, ki se z vrvmi giblje okrog konja, za »vodjo«. Ampak to ni nič drugega kot laž. V resnici so igre v naravnem konjarstvu izumili ljudje z dobrim znanjem konjeve psihologije. Pri teh igrah zahtevajo od konja samo izvedbo stvari, ki od njega ne zahtevajo nobenih naporov. Malo ljudi razume, da bo konj sprejel nedejavnost in zaspanost do tistega trenutka, ko od njega zahtevamo kaj neprijetnega – na primer, da nosi človeka na hrbtu; ali da izvede najbolj enostavno vajo v areni. V trenutku, ko od konja zahtevamo tak napor, mora tako imenovani »vodja« uporabiti cel kup pritiskov na konjevi glavi, ki sploh niso nežni: sestavljeni so iz tankih vrvi z majhnimi vozli, ki pritiskajo na konjevo glavo. Na ta način mu povzročijo bolečino na popolnoma enak način kot v konjeniškem športu. Če ta ista oseba hoče od konja še kaj bolj zapletenega, mora pritisniti direktno na konjev obrazni živec z uporabo »železa« (brzde). Zakaj?

Kar se mene tiče, s konjem ne prakticiram »vodenja«. Ne sodelujem v igri, kjer bi se pretvarjal, da sem »konj«, »vodja« ali »vodja črede« … in se pretvarjal pred kom? Pred konjem, ki zelo dobro ve, da nisem konj! To je popolna norost!

Nasprotno, zavestno ne dominiram, z nobenim izrazom prisile, kar moram početi zelo previdno. Vem, da je moč sladka. Močan in zdrav konj se bo boril za moč (kot bi se tudi vsako drugo bitje), če mu damo to možnost. Nekdo, ki se pretvarja, da je »vodja« ali »gospodar«, se mora zavedati stalnega tveganja, da bo vržen s prestola, če pokaže znake šibkosti.

Tako nagnjenje ni ustrezno za šolsko delo – prefinjeno in zapleteno delo. Še toliko bolj, ker vzgajam zelo strastne, energične in temperamentne konje: prave borbene konje! Ti konji v skladu s svojo naravo ljubijo moč in se v konfliktih zelo zabavajo. Pokaži svojo »moč« tem konjem in v trenutku boš izzval boj. Medtem jaz nikoli ne uporabljam moči pri delu s konji, potrebno je samo, da se obnašam razumljivo zanje.

KAKŠNI SO ŽIVLJENJSKI POGOJI VAŠIH KONJ?

Verjamem, da so precej dobri. Vsak konj ima svoj lasten zimski prostor, ki je topel, prostoren in udoben. Med znanim ruskim mrazom, ko se zunanje temperature spustijo do minus 15 stopinj, noči preživijo notri. Ampak hlev je samo začasna rešitev, ureditev, ki se ji je treba izogibati. Konj mora živeti v gibanju, na odprtem prostoru.

Za ta namen ima vsak prostoren boks v svojem osebnem izpustu, ampak hkrati se lahko sprehajajo po velikem vrtu. Seveda je podkovanje prepovedano. Uničujoč učinek kovanja na konjeve noge, srce in skoraj vse funkcije konjevega organizma je dejstvo, ki je bilo znanstveno dokazano. Zanašamo se na dela najboljših in najnaprednejših ljudi na svetu, kot je na primer dr. Strasser. V Rusiji je veterinarska medicina zelo slabo razvita… komaj obstaja. Zato smo prisiljeni skoraj vse narediti sami. Evropski veterinarji nam veliko pomagajo. Konje hranimo v skladu z njihovimi osebnimi potrebami. Uporabljamo krmo iz Evrope in Rusije.

KAKŠNO JE VAŠE MNENJE O KONJENIŠKEM ŠPORTU?

Zame so športniki, ljudje, ki jahajo konje brez razmišljanja, nič manj drugega kot primitivci!

Ignorirajo znanstvene podatke, ki dokazujejo ekstremno bolečino, ki jo povzroča »železo« (brzda), in vse njene uničujoče učinke na konjev organizem. Normalno smo vsi sposobni čutiti konjevo bolečino. Tudi če menimo, da je to privilegij ljudi, ki so posebej obdarjeni z »občutkom za konje«, celo če verjamemo, da obstajajo jahači, ki niso sposobni čutiti konjevega trpljenja – če ga že ne morejo čutiti, lahko vsaj berejo o njem.

Obstajajo zelo resne veterinarske raziskave, kot na primer profesorja Cooka, ki opisujejo vse trpljenje, ki ga povzročamo konju z brzdo. Ampak športniki in tisti, ki uživajo v občutkih svojih riti na konjskih hrbtih, ne poslušajo. Ničesar nočejo slišati o trpljenju, ki ga povzročajo s svojim uživanjem. Še naprej mučijo konje, medtem ko jih zasipajo s tako imenovano ljubeznijo. Seveda, če jim začneš razlagati vse to, se razjezijo. To je normalno, oni so primitivci…

KAJ JE VAŠ KONČNI CILJ?

Moj cilj je zelo enostaven. Kot jaz vidim, je človek kriv za ekstremne prestopke, napade na konje.

Resnično verjamem, da so bili človekovi odnosi s konji skozi stoletja osnovani na nasilju in neizmernem barbarstvu. Zame je konjeniški šport v vseh oblikah povzdigovanje tega »kretenizma«. Konje mučite z uporabo železnih pripomočkov v njihovih ustih, ki so jih izumili v bronasti dobi, samo za vašo lastno zabavo…

Vem, o čem govorim: moja lastna preteklost je zelo sramotna in nečastna. Več kot kriv sem prestopkov do konj, ker sem sodeloval v konjeniškem športu, učil konje trikov za snemanje filmov, uporabljal »železo« in ostroge… že dolgo je tega. Ampak spominjam se. Spominjam se, da sem bil v tistih časih »eden od njih«.

Na žalost so me naučili takega načina. Dolgo nazaj, ko sem bil zelo mlad, so mi rekli, da je »železo« absolutno potrebno in da je konj »neumen«. Pridobiti sem moral veliko znanja, izkušenj in veliko poguma, da sem se lahko popolnoma spremenil.

Seveda se bo odnos med ljudmi in konji razvil. Vem, da nisem ne prvi ne zadnji, ki hoče spremeniti obstoječe stanje. Zato šola ne samo trenira konje, ampak tudi sodeluje v znanstvenih raziskavah, sponzorira anatomske študije in raziskave, ki dokazujejo nivo brutalnosti zaradi »železa« in uporabe prisile. Šola snema filme, nekateri od njih so namenjeni samo učencem, drugi pa širšemu občinstvu. Med njimi je Enciklopedija konja, ki smo jo posneli v sodelovanju z največjo TV verigo v Rusiji. Trenutno snemamo film z naslovom »Konj križan in vstal (Horse Crucified And Risen)«. Film temelji na resnih znanstvenih raziskavah. Namen filma ni prepričati mojih nasprotnikov; rad bi jih samo odpihnil s površine kot prah s knjige. Samo to. Verjamem, da bo delovalo…«

Intervjuvala:  Sandrine Betrand Nel

Fotografije: Lydia Nevzorova

Prevedeno in prirejeno z dovoljenjem ge. Lidie Nevzorove
Prevedla: “Shandor”

BREZ KOMENTARJEV