Mali konjeniški priročnik

Mali konjeniški priročnik

17626
0
SHARE

Avtor (Jože Bregar)

Uvod

Konjeništvo je šport, ki se tudi pri nas vedno hitreje razvija. V zadnjih nekaj letih smo priča pravi poplavi najrazličnejših konjeniških, jahalnih in turističnih centrov, ki poleg ostalega ponujajo tudi jahalno šolo, terensko jahanje, tekmovalno jahanje in še kaj, kar je povezano s konjeništvom. V takih centrih se lahko skoraj vsak nauči praktičnega dela s konjem, jahanja in vsega ostalega, kar sodi zraven, vse dodatne informacije, ki bi si jih kdo zaželel, pa so stvar tega, koliko so različni inštruktorji jahanja pripravljeni svojim učencem pomagati. Nemalokrat se zgodi, da tak novopečeni jahač želi ali potrebuje informacijo, pa mu ta ni dosegljiva, ker njegov inštruktor žal nima časa. Druga pot vodi preko literature, ki je je v slovenščini zelo malo, ali pa je namenjena bolj izkušenim jahačem z večjim teoretičnim znanjem. To je osnovni razlog, da sem se lotil pisanja tega priročnika.{+++}

Mali konjeniški priročnik ni namenjen starim konjeniškim mačkom, ki se desetletja ukvarjajo s konji in imajo na tem področju bogate izkušnje. Tem se bo zdel verjetno malce neresen. Namenjen je vsem, ki so se pred kratkim prvič srečali s konjem, ki jih je konj in jahanje pritegnilo in bi se želeli konjeništvu posvetiti kot hobiju ali obliki rekreacije. Namenjen je tudi ljudem, ki se še niso odločili za jahalni tečaj in se jim zdijo suhoparne strokovne publikacije preveč nezanimive, da bi si iz njih poiskali informacije, ki jih želijo. Nenazadnje je priročnik namenjen tistim, ki so se odločili kupiti svojega konja, pa so se znašli pred kupom na videz nepremagljivih ovir. Potrudil se bom, da bodo vsi ti in še mnogi drugi našli tu na enem mestu potrebne osnovne informacije predstavljene na razumljiv, kratek in jedrnat in mogoče celo zabaven način.

Nekaj malega o zgodovini

Vsi, ki smo končali vsaj osnovno šolo, se vsaj približno spomnimo Darwinovega razvojnega nauka.To omenjam zato, da ne bi kdo pomislil, da se konj skozi zgodovino ni razvijal. Celo zelo se je.

Če bi lahko potovali skozi čas milijone let nazaj, v čas, ki so mu paleontologi dali ime Eocen, bi lahko našli prvega nespornega prednika današnjega konja. Zanimivo je, da bi ga popolnoma neuspešno iskali tam, kjer bi po logiki stvari naj bil, torej v prostranih stepah. Nikakor ne. Brkljati bi morali po podrasti takratnih gozdov. Eohippus, takratni konj, je bil namreč komaj 35 cm visoko prestrašeno rastlinojedo bitje, ki se je skrivalo po grmovju in jedlo podrast in listje. Nekega dne pa se je naš Eohippus odločil, da je tega dovolj. Začel je rasti in se počasi spreminjati v tako imenovanega Mesohippusa, ki je v višino meril že zavidljivih 50 cm. Tisti, ki že veste, kako izgleda konjsko kopito in bi primerjali nogo prvih dveh konjevih prednikov, bi hitro potuhtali, kam pes taco moli: na nogah Eohippusa bi našli namreč več prstov, kot na nogah njegove izboljšane verzije imenovane Mesohippus. To je tudi ena izmed bistvenih zanimivosti pri razvoju konja, poleg velikosti seveda. No, očitno so se sorazmerno z velikostjo povečevale tudi inteligenčne zmogljivosti, kajti še novejša verzija konjskega prednika, Meryhippus, je pri svojih 90 cm višine že uspel pogruntati, da je v stepah več sočne zelene hrane, kot v gozdu. Naš novi prijatelj je torej pospravil kovčke in se preselil. Tukaj bi se v pravljici vse srečno končalo, življenje pa stvari rado zaplete. To je na lastni koži občutil tudi meryhippus, ko so ga začele preganjati najrazličnejše zveri tistega časa. Tako je fant še malo zrasel, se odpovedal vsem prstom razen srednjega in spremenil osebne podatke. Preimenoval se je v Hippariona. Bil je že precej bolj podoben današnjemu konju in presegel je magično mejo enega metra. Noge so postale daljše in kopita kot ustvarjena za tek; ne smemo namreč pozabiti, da so ga še vedno napadali razni mesojedci, ki niso imeli nobenega razumevanja za njegove razvojne težave. Če so le mogli, so si kakega privoščili za kosilo in ubogemu Hipparionu ni preostalo drugega, kot da se je naučil nenehno opazovati okolico in jo ob najmanjšem sumu na nevarnost ucvreti čim dlje stran. Narava ima navado, da šibkim pomaga, če se tudi sami znajdejo. Tako je tudi konjevim prednikom pomagala, da so postajali večji, hitrejši in torej bolj varni v stepah. Naslednik Hippariona, Plesippus, je dosegel že vrtoglavo višino okrog 140 cm, lahko je tekel hitro in daleč, v primeru sile pa je s svojim kopitom že lahko brcnil kot konj.

Večina zgoraj navedenega se je dogajalo na ozemlju severne in južne Amerike, s krajšimi izleti v Evropo in Azijo, zato toliko bolj preseneča dejstvo, da se na ameriški strani Atlantika razvoj konja s Plesippusom konča. Očitno se mu je zazdela Amerika preveč pusta, zato je odrajžal v Evropo in Azijo ter se tu razvil v sodobnega konja Equus caballusa.

Če vam bo torej kdo kdaj trdil, da je sodobni konj ameriški proizvod mu lahko mirne duše pojasnite, da to ne drži. Konj je bil, poleg krščanstva in raznih kužnih bolezni, prvi evropski izvozni artikel za ameriški trg.

Stvari, ki jih je dobro vedeti

Predhodno poglavje nas je poučilo o razvoju konja, zdaj pa je čas, da se seznanimo s konjem, kot ga poznamo danes. Pri delu s konjem nam je lahko v veliko pomoč poznavanje njegovega zaznavanja, obnašanja in reagiranja, zato se je tudi o tem dobro poučiti.

Konji vidijo, slišijo, vohajo tipajo in zaznavajo vibracije. To je nesporno in znanstveno dokazano dejstvo. (Izjema so slepi in/ali gluhi konji, ki ne vidijo in/ali ne slišijo.) Tu torej sledi nekaj resnic na to temo:

VID: Podrobno si oglejte položaj konjevih oči in ugotovili boste, da so postavljene precej drugače, kot pri človeku, namreč bolj ob strani glave. Posledica tega je, da konj registrira precej več dogajanja okrog sebe. Človek mora obrniti glavo ali vsaj oči, da vidi, kaj se dogaja okrog njega, konju pa tega ni treba. Njegovo vidno polje obsega skoraj cel krog. Mrtvi kot je le neposredno za njim (logično, mar ne ?) in neposredno pred njim do določene razdalje, ko se vidni polji levega in desnega očesa spet prekrijeta (malo manj logično pa vendar resnično.). Seveda pa to ni popolna zgodba o uspehu. Konj je namreč močno daljnoviden. Zaradi oblike zrkla so predmeti v njegovi neposredni bližini izkrivljeni. Okulist bi mu torej predpisal precej močna bralna očala. Poleg tega pa je kot, ki ga pokrivata obe očesi relativno majhen, vemo pa, da je z enim očesom težko ocenjevati razdalje. Trditev, da ima vaš konj sokolje oči, bi bila torej iz trte izvita. (Revež ne vidi niti tistega, kar je, vendar pa si pri gibanju natančno zapomni položaj posameznih predmetov v okolici. Konju torej ovira izgine izpred oči že nekje dva galopska skoka pred odrivom a brez skrbi: podatek o položaju in višini ovire je natančno zabeležen v njegovem navigacijskem sistemu.)

SLUH: Ste si že kdaj ogledovali konja, kadar ga vznemiri neznan zvok? Če ste, vam je najbrž jasno, da konj odlično sliši. Kar opazujte ga, ko se v okolici dogaja kaj, česar ni vajen. Ušesa bo premikal z zavidljivo hitrostjo in če nek zvok zanj pomeni nevarnost, bo v trenutku ugotovil, od kod zvok prihaja in jo, če se le da, ucvrl v nasprotno smer. Pomirite ga lahko tako, da mu z mirnim, tihim in po možnosti globokim glasom prigovarjate, če pa ga hočete po vsej sili do konca spraviti ob živce, mu zapojte kako sopransko arijo. Uspeh je zagotovljen.

VOH: Konjev voh je zelo dobro razvit, vendar mi izkušnje govorijo, da to nam, ljudem, v glavnem povzroča težave. To bo lahko ugotovil vsak, ki bo prvič odjahal na večdnevno turo in bo hotel konja napojiti v tujem hlevu. Vonj drugega vedra se ne bo ujemal z vonjem njegovega doma in konj si bo le pogasil najhujšo žejo, ali pa še tega ne, kar na njegove zmogljivosti seveda ne vpliva najbolje. Enako se vam bo zgodilo, ko mu boste v oves zmešali kako nadvse pomembno zdravilo. Zadevo bo ovohal in se demonstrativno obrnil stran.( seveda obstajajo tudi izjeme, ki pa le potrjujejo pravilo.) Po drugi strani pa se bo z veseljem najedel prijetno dišečih in mehkih akacijevih listov, ki so za nekatere konje lahko tudi smrtno nevarni. V primeru, da ste ponosni lastnik žrebca in se nahajate nekje na terenu, pa konj nenadoma zbezlja v vam popolnoma nezaželeno smer in ga nikakor ni moč ustaviti, bo verjetno še najmodreje na ves glas kričati, da bo lastnik kobile, ki jo je vaš konj zavohal, pravočasno opozorjen.(Prijatelj je nekoč jahal kobilo, ki je ves čas ježe kazala očitne znake gonjenja, kar pri njej ni bilo ravno v navadi. Preden smo uspeli potuhtati v čem je skrivnost, je od bog ve kod pridirjal nek žrebec in se tako odločno spravil k dejanju, da je ubogi jahač razjahal preko vratu in glave kobile da je rešil vsaj celo kožo, če že ponosa ne.)

TIP: Konjevo čutilo za tip so v največji meri dlačice, ki rastejo okrog nozdrvi in ustnic, zato ga nikarte ne poskušajte obriti. S temi dlačicami preverja tisto, česar ne vidi, namreč hrano, ki jo namerava pojesti. Dobro zaznava tudi vibracije, ki se prenašajo preko tal. Vsi poskusi, da bi se prikradli k konju ne da bi vas opazil, bodo klavrno propadli in največ, kar boste dosegli je, da vas bo s kako dobro namerjeno brco prepričal o nerazsodnosti vašega početja.

Čisto majčkeno o obnašanju konja

O omenjeni temi je napisane precej literature, žal v slovenščini skoraj nič. Jahačev rekreativcev to področje niti ne zanima preveč, vsaj večinoma ne, pa vendar je nekaj osnovnih stvari dobro vedeti. Eno med njimi sem že navedel v odstavku o sluhu konja, nekaj uporabnih nasvetov pa sledi.
Naj vam ne bo žal časa, ki ga namenjate opazovanju konjevega obnašanja; naučite se lahko ogromno uporabnega kot recimo:

  • če konj položi ušesa tesno nazaj, je čas, da se poslovimo
  • če striže z ušesi na vse strani, bi bilo modro pogledati, kaj ga je tako razburilo
  • če obstane z dvignjeno glavo in ušesi obrnjenimi v določeno smer, se tam verjetno nahaja kaj strašnega. Potrebno bo za trenutek prekiniti delo in ga pomiriti
  • če je naslonil glavo na krmilno posodo v boksu, ušesa pa mu visijo vnemar je najverjetneje zaspal.

To si velja zapomniti
Konji so izrazito čredne živali. So plašni, a učljivi, imajo odličen spomin in dobro razvit občutek za pravičnost. Če vam uspe, da vas sprejme za člana svoje črede, ali bolje rečeno za vodjo svoje črede, se boste z njim krasno imeli. Naučili ga boste lahko marsikaj in zapomnil si bo več kot vi, kar se vam lahko včasih tudi otepa, zato bodite previdni pri tem, kar ga učite. ( Pred leti sem delal v hlevu, kjer smo imeli zelo dobrega kaskaderskega konja. Na določeno kombinacijo dejstev je padel, kot od strele zadet. Prenekateri manj izkušen jahač je obležal v prahu in si vzroka do danes ni uspel razložiti.) Nikar po nepotrebnem ne pretepajte konja, ker vam bo to slej ko prej vrnil z obrestmi. Konja vedno obravnavajte kot svojega partnerja pri delu ali rekreaciji, ker je živo bitje, ki potrebuje veliko nežnosti, potrpežljivosti in volje do dela in učenja. KONJ NI ŠPORTNI REKVIZIT AMPAK ŠPORTNIK.

Jahanje

O jahanju v tehničnem smislu imamo pri nas kar zadovoljive količine literature, zato o tej plati tega lepega športa raje ne bi pisal. Vseeno pa velja tudi tu pravilo, da samo teorija brez prakse ne pomeni veliko. Kdor se hoče torej naučiti jahanja, bo prej ko slej moral sesti na konja. Bistvena vprašanja s tem v zvezi so: na kakega konja, kje in pod čigavim vodstvom.

  • Za šolo jahanja je primeren samo konj, ki je miren, dobro izšolan, ne previsok in ki se zna lepo enakomerno gibati. Na prvi pogled zahteve niso previsoke, vendar pa skupaj z ostalimi tvorijo osnovne zahteve za solidno jahalno šolo.
  • Pravzaprav je popolnoma vseeno, ali se učite jahati v Ljubljani ali v Spodnjem kašlju. Bolj bistveno je, da jahalna šola izpolnjuje vse osnovne pogoje za varno učenje jahanja. Izogibajte se raznim turističnim kmetijam, ki prakticirajo šok šolo, kar izgleda tako, da vas posadijo na konja in pošljejo na teren. Če se vrnete na konju, ste se naučili jahati (če verjamete!!!).
  • Človek, ki druge uči jahati, naj bi bil vsaj jahalni inštruktor, poleg tega pa je zelo prijetno, če pozna tudi osnove pedagogike in psihologije. Izogibajte se domačih mojstrov, ki so svoje šolanje opravili kar sami češ: “važno je, da znam obsedeti na konju, pa lahko tudi druge učim”. Meni to bolj zveni kot: ” če jaz ne znam, bom pa druge učil”.

To si velja zapomniti
Izbira dobre jahalne šole je eden najpomembnejših korakov na poti k vašemu znanju jahanja, zato se obnašajte kot potrošnik: jahalno šolo si dodobra oglejte, spoznajte način dela in ljudi, ki program jahalne šole izvajajo. Mirne vesti jih lahko povprašate po njihovih referencah. Če jih imajo, vam jih bodo tudi s ponosom predstavili, če ne, ta jahalna šola sigurno ne bo zadovoljila vaših visokih standardov. Nenazadnje: ne hitite. Vzemite si čas in izberite res tisto, kar vam najbolj odgovarja.

Nakup opreme za jahanje

Novopečeni jahači običajno ne pretiravajo z opremo. Zadovoljni so že z navadno trenerko in športnimi copati. Mogoče ata kupi še jahalno kapo, to pa je večinoma tudi vse.Za vsakega jahača, pa naj bo to rekreativec ali tekmovalec, pa vseeno velja, da potrebuje jahalno opremo; in kaj spada med to opremo?

JAHALNA KAPA mora biti atestirana, kar preverimo že ob nakupu. V notranjosti kape je atest na nek način pritrjen. Jahalna kapa ima funkcijo zaščitne čelade, zato ni modro skopariti pri nakupu. Izberite teko, ki se lepo prilega vaši glavi (enako velike kape imajo lahko različno obliko) in se nanjo varno pripne. Ena največjih neumnosti, ki se človeku lahko zgodi je, da stakne poškodbo glave pri padcu s konja zato, ker mu je kapa odletela v koruzo. (Moji znanki se je to zgodilo in poleg tega, da ji je bilo zelo nerodno in da izgubljene kape nismo našli, je malo manjkalo, da bi morala plačati popravilo kombajna, ki je njeno kapo “našel” pri žetvi.

JAHALNI ŠKORNJI so prav tako pomemben del opreme. Najboljši so seveda usnjeni, kar je jasno razvidno iz njihove cene. Za večino navadnih smrtnikov pridejo v poštev plastični. Navzven so čisto podobni pravim jahalnim škornjem, le veliko cenejši so, za jahanje pa ravno tako uporabni ( pa še vzdrževanje je enostavno ). Ne kupujte si dve številki prevelikih škornjev, ker vas pozimi rado zebe v noge in bi radi obuli dva para volnenih nogavic. Poleti boste štorkljali naokoli, pa še ožulili vas bodo. Lahko si omislite tudi jahalne čevlje in gamaše. To je rešitev tudi za največje zmrzljivce čeprav moram kot inštruktor dodati, da kogar na konju zebe v noge ne jaha pravilno, saj je konj topel, noge pa se ga med jahanjem morajo dotikati. Mene pozimi med jahanjem nikoli ne zebe v noge ( vsaj priznal tega ne bom za noben denar).

JAHALNE HLAČE; dandanes je že toliko različnih modelov, oblik, barv, cen itd, da je prava umetnost izbrati najboljše. Izberite take, ki so vam prav, se lepo prilegajo k nogam in imajo na notranji strani kolen usnjeno ojačitev. Če ste zadeli še močan in trpežen material, si lahko čestitate k uspešnem nakupu. Barva je lahko poljubna, vendar svetujem umirjene, nevtralne barve. Če se boste sprehajali po dvorišču v strupeno zelenih hlačah (brez heca, sem jih že videl), se vas bo še konj ustrašil, pa tudi jezni boste, ker se bo že na daleč videlo vsako sled umazanije.

JAHALNE ROKAVICE; usnjene, bodo dobrodošle, še posebej, če je vaš konj nagnjen k intenzivnemu gibanju in ga morate ves čas prepričevati, da ni na dirki. Osebno rokavice sovražim, a okusi so različni.

JAKNA ali kako drugo zgornje oblačilo naj bo iz nepremočljivega materiala. Če se dajo rokavi odpeti z zadrgo, je to že vrhunec razkošja, če pa jakna premore še par ali dva žepov, ki jih je moč dobro zapreti, se pa že ker lahko bojite davka na luksuz. Za zavzete terenske jahače je iz preventivnih razlogov priporočljiva živahneša barva, vendar bodimo tudi tu zmerni. (Strupeno zelena se preveč daleč vidi.)

JAHALNI BIČ
je edino sredstvo prisile, ki je neveščemu jahaču dovoljeno. Zadostuje kratek bič nekje do 70 cm s širokim loparčkom na koncu, ki prijetno poka, ko se z njim mlatite po škornju, kakih groznih bolečin pa konju ne prizadene.

To si velja zapomniti
Vsa zgoraj našteta jahalna oprema vas bo finančno kar solidno olajšala, a upoštevati je treba dejstvo, da, če niste ravno pubertetnik, ki ga razganjajo rastni hormoni, vam bo ob primernem vzdrževanju vdano služila dolgo vrsto let. Zato se investicija v kvalitetno opremo vedno izplača.

Ureditev hleva za konja

Če spadate med tiste ljudi, ki po končanem tečaju jahanja zamenjajo pižamo za jahalno opremo in uporabljajo sedlo namesto blazine, potem verjetno že razmišljate tudi o nakupu lastnega konja. Ker pa konj ni hrček, ki ga imate lahko v stanovanju, bo treba razmisliti o njegovi nastanitvi. To je razmeroma lahko rešljiv problem, če ste pripravljeni konja zaupati v oskrbo nekomu, ki se s temi rečmi ukvarja. Nekateri ljudje pa najbolj zaupajo sami sebi in če ste med njimi, si boste verjetno omislili hlev kar na domačem dvorišču. V tem primeru vam bodo naslednji napotki prišli še kako prav:

  • Nihče ne bi bil navdušen, če bi moral bivati v praznem zaboju mamine hladilne skrinje, zatorej namenite za konja vsaj kakih 8 kvadratnih metrov prostora ali več. Tudi visok naj bo dovolj, da bo lahko konj normalno dvignil glavo torej kake 3 metre. ( Manjša odstopanja se tolerirajo).
  • Na notranji strani boksa je dovoljen napajalnik, krmilnik in nosilec za solni kamen. Vsi ostali štrleči predmeti ali ostri robovi so v boksu nebodijihtreba in jih je potrebno v kali zatreti.
  • Boks mora biti zračen. Trdno zaprti prostori, kjer se lahko amoniak neovirano kopiči v zraku, kvarno vplivajo na pljučno kapaciteto vašega konja.
  • V boksu ne sme biti prepiha. Konj si bo ustvaril zelo slabo mnenje o vas, če mu bo skozi boks vel severnik z močjo petih boforov.
  • Boks mora biti dnevno očiščen in nastlan. Tedensko čiščenje boksa se ne obnese, razen če vam uspe naučiti konja, da bi na primer ob petkih hodil na gnojni kup in se tam znebil vse nepotrebne navlake, ki se je čez teden nabrala v njegovem črevesju in mehurju. Možnost, da vam kaj takega uspe, je zanemarljivo majhna.
  • Nastilj mora biti čist, suh in brez nepotrebnih primesi, kot so razne plesni glivice in podobno. Včasih človek sicer ne more izbirati, vendar se, če se le da, izogibajte slame, ki jo je močil dež. Mogoče je res suha, vendar pa je zagotovo preveč prašna, da bi koristila vašemu konju. Primeren nastilj je torej čista suha slama, žaganje, oblanci, tudi dobro posušena šota ni slaba (pa še gnoj se odlično prodaja) končna izbira pa je seveda vaša.

To si velja zapomniti!
Vsa zgoraj našteta jahalna oprema vas bo finančno kar solidno olajšala, a upoštevati je treba dejstvo, da, če niste ravno pubertetnik, ki ga razganjajo rastni hormoni, vam bo ob primernem vzdrževanju vdano služila dolgo vrsto let. Zato se investicija v kvalitetno opremo vedno izplača.

Nakup konja

Kupiti konja ni neka posebna umetnost, še posebej, če imate denarja v zadovoljivih količinah. Pravzaprav se ogromno ljudi, ki kupujejo konja za lastno rekreacijo, odloča za ta način. Bistvo vsega je v tem, da vzamete dovolj denarja, poiščete koga, ki bi se rad svojega konja po vsej sili znebil in tega konja kupite; vendar pozor: v veliki večini primerov je tak način kupovanja strahovita polomija. Največkrat se namreč zgodi, da vam na konju razen barve ne ustreza popolnoma nič. Iz prakse (hvala bogu ne iz lastnih izkušenj) vem, da prodajalci konj, ki se na konje vedno dovolj dobro spoznajo, znajo v večini primerov bolje kot konja oceniti potencialnega kupca in če ugotovijo, da se na konje ne spoznate, bo pogajanje okrog dotičnega konja izgledalo kot učna ura o lastnostih, ki jih konj mora imeti, ne o tistih, ki jih konj dejansko ima. Konj, ki ga v danem trenutku gledate, se bo skoraj gotovo iz slabo vjahanega in živčnega kljuseta spremenil v vrhunsko izšolanega karakterno idealnega in fizično izjemno sposobnega potencialnega svetovnega prvaka. Zanj se zanimata tudi Ludger Beerbaum in Hugo Simon ampak kdor bo prvi prinesel 5000 DEM, bo konja tudi odpeljal. Naložba vašega življenja? Žal je realnost precej drugačna.

Želite mogoče kupiti solidnega konja po vsaj približno pošteni ceni? Naj vam nanizam nekaj uporabnih napotkov:

  • Najprej stopite do najbližje jahalne šole in se seznanite z osnovami jahanja. Za petičneže pride v poštev tudi privatni učitelj jahanja. Tako boste lahko pred nakupom konja vsaj majčkeno preizkusili in če se znajdete na tleh deset sekund po tem, ko ste iskrega jahanca tudi dejansko zajahali, bi bilo mogoče modro vso stvar še enkrat korenito preudariti. Popolnoma možno je namreč, da nekje nekdo prodaja konja, ki bi vam bistveno bolj odgovarjal.
  • Ne kupite kar prvega ali drugega konja, ki ga boste videli. Vzemite si čas in si oglejte in preizkusite čim več konj, da se boste lažje odločili za tistega, ki vam najbolj ustreza.
  • Vsak dober jahalni inštruktor vam bo ob nakupu rade volje pomagal. Kupovanje konja je zanje kot bungee jumping ali droga. (Stvar je v adrenalinu…)
  • Zagotovite si pri prodajalcu vsa potrebna veterinarska potrdila, poleg tega pa k ogledu konja poleg jahalnega inštruktorja povabite tudi veterinarja. Stroški resda nekoliko narastejo, a se kasneje običajno poplačajo z obrestmi.
  • Znanje, ki ste si ga pridobili o negi konja in jahanju koristno uporabite. Novemu družinskemu članu boste vi vsak dan čistili kopita, ga krtačili itd in zelo neprijetno bi bilo, če bi čez devet dni potuhtali, da vaš konj ugrizne v vse, kar mu pride dovolj blizu ali da je pozabil pol kopita pri prejšnjem lastniku in noče nič slišati o tem, da se čistijo tudi kopita na zadnjih nogah. Taka in podobna spoznanja znajo biti za novopečene jahače zelo boleča. Zapomnite si, da je standardni garancijski rok za preverljive lastnosti konja 8 dni in za prikrite napake in bolezni 30 dni.
  • Če se lahko vzravnani sprehodite pod 160 cm visoko oviro, ki jo je nekdo za zabavo nastavil v jahališču vašega konjeniškega kluba, si za božjo voljo nikar ne kupujte konja, ki so mu s palico namerili denimo 180 cm v vihru. Strahovito težko je jahati s stolom pod pazduho.
  • Seveda ni vse tako črno kot se zdi na prvi pogled. Tudi tak način kupovanja konja ima svoje prednosti: medtem, ko boste iskali konja svojega življenja, se boste o konjih na splošno veliko naučili, nenazadnje pa je tak nakup, govorim seveda o nakupu rekreacijskega konja, praviloma precej cenejši. Veliki in znani konjerejski centri postavljajo namreč za svoje živali ponavadi višje cene predvsem zato, ker so ti konji glede na rodovnik in opravljeno šolanje dejansko več vredni. Nekaj boste pa seveda primaknili, če se hočete pred znanci bahati v stilu: “jaz vedno kupujem konje v tejintej kobilarni.” Meni izkušnje govorijo, da je konj z dobrim obvladovanjem “A” dresure in skakanja popolnoma dovolj izšolan za rekreacijsko jahanje, če obvlada “L” dresuro je seveda še bolje (in dražje), karkoli več pa je že potrata denarja.
  • Tudi ko ste vi, vaš jahalni inštruktor, veterinar in vsi ostali prepričani, da je konj primeren za vas, si pri prodajalcu poskusite izgovoriti preizkusno dobo. Upoštevati je namreč potrebno, da sta pri prodaji konja resnicoljubnost in poštenost precej raztegljiva pojma. Če prodajalec ne pristane na preizkusno dobo, je bil verjetno zelo radodaren pri opisovanju konjevih kvalitet. Nemalokrat se zgodi, da prodajalec na tako preizkusno dobo s težkim srcem pristane, a temu sledi naštevanje “nepomembnih napakic”, ki se pri konju sicer zelo redko pojavijo, a ker je pošten, vam jih bo izdal. Okrog teh in takih stvari bi se dalo napisati knjigo v velikosti in teži telefonskega imenika, a recimo: prodajalec vas opozori,Da konj “včasih rad malce ponagaja pri skoku čez višjo oviro”. V praksi to izgleda precej drugače; verjetno bo konjiček dokaj mirno prestopil lesen drog položen na tla jahališča, že ko boste poskusili s kavaleto, bodo reakcije precej bolj burne, pri skoku čez dobrega pol metra visoko oviro pa bo najodločneje odklonil sodelovanje. Posledice znajo biti za gledalce zelo spektakularne, jahač pa jo k sreči običajno odnese le z ranjenim ponosom.
  • Do zdaj sem v glavnem vse dogajanje ob nakupu konja opisoval v bolj ali manj negativni luči predvsem zato, da bi tako vzpodbudil vašo previdnost.

OPOZORILO: Če boste kdaj v naslednjih 50 letih kupovali konja od spodaj podpisanega, vas bo doletelo vse navedeno v zvezi s prodajalci konj. Sam se namreč obnašam enako, kadar sem v tej vlogi.

To si velja zapomniti!
V popolnoma resnem časopisu sem prebral, da je konj dobra naložbena možnost. To sicer drži, če ste lastnik velike kobilarne in nikakor ne morete pogruntati, kam bi vtaknili pol milijona DEM, ki so vam napoti pri davčni napovedi. Za navadne smrtnike velja: KONJ JE STROŠEK. Tudi če boste siromaka gnjavili 25 ur na dan, vaš bančni račun ne bo večji, bo pa seveda po vaši zaslugi mastno zaslužil vaš prijazni veterinar. Zatorej pamet v roke in pogumno naprej.

Prehrana

Vsi konji, brez izjeme, imajo eno skupno lastnost, namreč- brez težav se pustijo kupiti, bolj ali manj mirno odkorakajo v hlev, potem pa naenkrat postanejo zahtevni. Hočejo jesti točno tako seno, kot so ga jedli doslej, vedno imajo premalo ovsa in podobno, zato bi bilo na tem mestu dobro omeniti nekaj stvari v zvezi s prehrano:

  • Ne glede na to, kaj vse boste slišali o konjski prehrani, velja, da je osnovna hrana konj kvalitetno, dobro posušeno in pravilno skladiščeno seno. Vse ostalo so močna krmila in dodatki, ki služijo temu, da se konj dobro počuti in ima dovolj energije za delo. Pod močno krmo razumemo različna žita, najpogosteje oves ali ječmen, in najrazličnejše industrijske krmne mešanice v obliki briket, pelet in kaj vem kakšnih oblik so še. Proizvajalci le-teh vas seveda na vsak način hočejo prepričati, da boste konja brez njihovega proizvoda do smrti izstradali, kar pa seveda ne drži popolnoma. (Povzroči pa, da stroški za oskrbo konja naraščajo hitreje, kot državni proračun.)
  • Nikar se o prehrani konj ne učite na lastnih napakah, ker za to ni nikakršne potrebe, poleg tega pa je lahko za konja tudi usodno. Povprašajte svojega jahalnega inštruktorja ali pa, to je še bolje, milostno dovolite svojemu veterinarju, da sestavi krmni obrok za vašega konja. Dobili boste list papirja, na katerem bo pisalo, kaj, koliko, kolikokrat na dan in podobno. Potem se vsega napisanega samo dosledno držite in ne boste imeli večjih težav.
  • V vsakodnevni obrok konja sodi tudi pitna voda. V boks je najbolje namestiti napajalnik,kamor konj hodi pit, kolikorkrat dnevno hoče in kadar hoče. Če te možnosti nimate, bo treba nabaviti vedro, ki ga boste uporabljali samo za napajanje konja. Konj namreč ne prenese umazane posode, ki jo uporabljate za tisoč in eno stvar, zato ne bodite začudeni, če bo z gnusom odklonil vodo potem, ko ste njegovo vedro uporabili za pomivanje kuhinjskih tal. Tudi njegovo ime napisano z velikimi črkami na vedru v tem primeru ne pomaga. (Nekateri med vami mogoče poznajo zgodbico o madžarski galoperki Kincsem, ki ne samo, da je na potovanjih potrebovala svoje lastno vedro, ampak tudi vodo, seno, oves mačka in svojega domačega hlevarja. Mož je videl celo Evropo samo zato, ker kobila preprosto ni hotela na kakršnokoli prevozno sredstvo, če ni bila stoodstotno prepričana, da ji bo pravi človek očistil boks vsako jutro. Tudi taki razvajenci so med konji.)
  • Sladkor, star posušen kruh, korenček,……………ne spada v konjev redni krmni obrok, so pa to, razen sladkorja,ki konjeve zobe ravno tako uničuje, kot človeške, zelo pripravni pripomočki pri vzgoji konja. Osebno bi jih razvrstil na lestvici potrebnih zadevščin pred bič, ostroge in ostala sredstva prisile.Vse te in take priboljške lahko uporabite za to, da boste pri konju prej dosegli kar želite. Tu seveda ni mišljeno, da bi konjička dve uri krmili s korenjem, kadar noče na prikolico. Dosegli boste samo to, da se bo vaš konj vedno, kadar si bo zaželel korenja, postavil pred prikolico in mu sploh ne bo jasno, zakaj je tokrat ostal brez. Pravi način je, na primer, da mora fant najprej v prikolico in šele, ko je varno notri, dobi korenček ali dva. Tak način uporabe korupcije je veliko produktivnejši in cenejši.
  • Razni vitaminski in mineralni dodatki, elektroliti in podobne stvari, ki jih dobite v prosti prodaji so sicer v določenih primerih res dobrodošle, a jih v glavnem uporabljajo tekmovalci. Za doziranje se je obvezno treba obrniti na veterinarja, ki naj naredi diferencialno krvno sliko in na podlagi teh podatkov določi koliko in kaj naj se konju dodaja. Ni vseeno kaj se konju dodaja in če se sami odločimo za te vrste dodatke k hrani kaj lahko povzročimo konju in samim sebi hude težave.
  • Če se le da, preprečite, da bi vsakdo, ki si vašo pridobitev pride ogledat, krmil reveža z vsem, kar ima v žepu. Bomboni ali celo žvečilni gumiji vam lahko povzročijo obilo preglavic, pa še vsi se vam bodo smejali, ko jim bo vaš veterinar razlagal, koliko vas je stal en “orbit brez sladkorja”. Če je krmljenje konja življenjskega pomena za vašega obiskovalca, naj se oskrbi s potrebnimi stvarmi pri vas, ali pa vam vsaj pokaže, s čim se namerava konju prikupiti, da lahko vi še pravočasno posredujete. (V nekem precej velikem konjeniškem klubu sem videl celo poseben avtomat kjer se je dalo poceni dobiti brikete za korupcijo).
  • Hrano naj dobi konj v vsaj treh dnevnih obrokih in, če je le mogoče, ob istem dnevnem času. Prebavni trakt konja je namreč relativno kratek in če se preveč naje bo slabo izkoristil krmo, lahko pa pride tudi do hudih prebavnih motenj, pri katerih je včasih celo nujna veterinarska pomoč. Takih napak si noben kolikor toliko pameten konjar ne bo privoščil, ker preveč stanejo.

To si velja zapomniti!
Prehrambeni artikli, namenjeni vašemu konju, naj bodo vedno kolikor mogoče kvalitetni, pravilno skladiščeni in zdravi. Preprečiti je treba dostop vlagi, plesni in predvsem domačim živalim, kot so miši, podgane itd. Pripomočki, ki jih uporabljamo pri krmljenju morajo biti čisti in suhi. Krmimo ob v naprej določenih urah in pustimo konju vsaj uro časa, da se v miru naje.

Nega konja

Nega konja je skupek opravil, ki bi naj nam, teoretično, odvzel vsaj toliko časa, kot jahanje samo. V praksi temu večinoma ni tako. Ljudje vse preradi pozabljamo, da je konj živo bitje, ki si tako kot mi, želi biti zdrav in negovan. Oboje je neločljivo povezano. Negovan konj bo veliko bolj zdrav kot zanemarjen konj. Nega konja pa še zdaleč ne pomeni samo krtačenja, temveč jo moramo jemati veliko širše. V tem poglavju bomo torej obdelali nekaj osnov.

VZDRŽEVANJE ČISTOČE je pomemben del opravil pri konju. Pri tem največkrat uporabljamo pribor za čiščenje in za tiste, ki jim je to španska vas, bom sedaj malce opisal kaj v ta pribor spada.

MEHKA KRTAČA je osnovni pripomoček za čiščenje konjeve dlake po vsem telesu. Zelo pomembno je, da skrtačimo celega konja, tudi noge, rep, grivo in glavo. Kar poskusite sami pri svoji večerni toaleti izpustiti umivanje obraza in nog. Počutje ne bo ravno na zavidljivem nivoju.

http://www.equiworld.net/

STRGALO ni pripomoček za strganje starih tapet v vaši sobi. Konjeniki ga v glavnem uporabljamo za čiščenje mehke krtače, pa naj se to še tako čudno sliši. Seveda s pomočjo strgala (po domače je to štrigl) konja tudi zdrgnemo in na ta način spravimo nesnago bliže površini dlake, kjer jo s pomočjo mehke krtače odstranimo, vendar pozor: popolnoma nič ne koristi, če krtače s strgalom med delom ne očistimo. Umazanijo bomo samo prekladali naokrog po konju.

http://www.equiworld.net/

MEHKA VOLNENA KRPA nam služi za čiščenje predelov okrog sluznice, to je okrog oči, nozdrvi in gobca. Krpa naj bo vedno čista in suha. Paziti je namreč potrebno, da ne povzročimo nepotrebnih infekcij sluznice, kar vedno pomeni, da se bomo vsaj za nekaj dni iz jahačev spremenili v pešce.

GOBA, ki jo uporabljamo za kopanje konja, pride sicer bolj v poštev v poletnih mesecih, ko nam zunanje temperature kopanje dovoljujejo. Uporaba je enaka kot, kadar jo uporabljamo na sebi. Pomembneje je na tem mestu opozoriti na temperaturo vode. Nikarte se ne spravljajte konja kopati s cevjo, iz katere priteče voda iz vodovoda; ta je namreč mrzla in posebej v zelo vročih dneh lahko povzroči zelo burne in boleče reakcije. Potrudite se in vsaj v začetku uporabite mlačno vodo.

 

 

http://www.equiworld.net/

SIRKOVA KRTAČA je nepogrešljiva za čiščenje kopitne stene. Z njo uspešno odstranimo s kopit blato in delce odmrle roževine. Uporabimo jo lahko tudi za odstranjevanje blata iz grive in repa, vendar velja pri tem biti previden, da ne poškodujemo nežne konjske kože. Seveda pa tudi ne bomo veliko dosegli, če bomo najprej skrtačili kopita in potem z isto krtačo razčesavali grivo in rep. Malo jo je vmes le treba očistiti.

http://www.equiworld.net/


KLIN ZA ČIŠČENJE KOPIT
. Preden sem začel sestavljati ta priročnik, sem si obljubil, da ne bom preveč utrujal z nego kopit, vendar pa je to moja boleča točka, ker vidim pri svojem delu vse preveč malomarno negovanih in celo sploh nenegovanih kopit in zato ne morem iz svoje kože. Nekoč me je nekdo, ki dokaj veliko ve o konjih, jahanju ipd, vprašal kakšen uporaben nasvet mu lahko kot podkovski kovač dam v zvezi z nego konja. Svetoval sem nabavo dobrega klina za čiščenje kopit in njegovo čimbolj pogosto in dosledno uporabo. Bil sem deležen rahlega posmeha, vendar pa vem, da je bil to nasvet, ki bi dotičnemu lahko prihranil marsikatero težavo, ki jo je pozneje s konji doživel.

http://www.equiworld.net/ 

 

Postopek čiščenja

Čiščenje konja začnemo enako, kot vsako drugo delo, to je na začetku. Najprej velja konja privezati, da bo bolj miren in, kar je še bolj pomembno, lažje obvladljiv. To pa je težko izvesti, če je konj v boksu, vi pa zunaj zatorej le pogumno v boks, le oglasite se mu prej in se prepričajte, da vas je opazil in da se strinja z vašo družbo. Čiščenje poteka po principu “od spredaj nazaj in od zgoraj navzdol”. Začnemo torej na levi strani glave in končamo pri desni zadnji nogi. S strgalom s krožnimi gibi zdrgnemo konja po celem telesu, razen tam, kjer so kosti skoraj tik pod kožo, to je na glavi in nogah pod kolenom. Tam pride strgalo v poštev samo, če imamo opraviti z zelo trdovratno umazanijo in še takrat moramo biti izjemno pazljivi, da konja ne ranimo. Največkrat je v takem primeru bolje uporabiti nekoliko tršo krtačo. Vsepovsod, kjer je pod kožo mehko mišično tkivo, lahko pritiskamo tako močno, kolikor konj prenese, ne da bi se upiral. To zna biti zelo različno in moramo se prilagoditi posameznemu konju. Nekatere lahko drgnemo kot slona, drugi so bolj občutljivi.(Slednje popolnoma razumem. Če bi bil jaz konj, bi moj lastnik lahko brez slabe vesti zavrgel strgalo, ker sem preveč žgečkljiv.) Temu postopku sledi glavni del čiščenja z mehko krtačo, s katero skrtačimo popolnoma celega konja in med delo čim večkrat s strgalom odstranimo umazanijo iz krtače, strgalo pa otresemo. 

 

Veliko tega dela nam lahko prihrani sesalec za prah s posebnim nastavkom, vendar pa je tega potrebno konja posebej priučiti. Sesalci so namreč lahko prenosni in pri tem konja moti njegovo brnenje, če pa imamo večji sesalec s podaljšano cevjo, bo konja motila debela cev, ki jo bomo vlekli za sabo. Nikar ne poskušajte pridrveti z novim sesalcem k konju, ki ga prvič vidi, ker se boste samo pošteno spotili medtem, ko boste poskušali vi postoriti kaj koristnega, konj pa pobegniti pred grozno brnečo pošastjo.

Pokrtačiti je potrebno tudi grivo in rep. Sam v ta namen običajno uporabim kar navadno sirkovo krtačo. Najbolj lepo ni je pa dovolj učinkovito. Iz grive in repa je treba očediti vse ostanke nastilja, blato in druge nebodijihtreba, ki so se tja zavlekli preko noči. Žima se namreč okoli takih smeti zaplete in zvozlja, tako da je za konja odganjanje mrčesa, čemur rep in griva služita, bolj podobno javnemu bičanju. Nikar se pri čiščenju repa ne postavite neposredno za konja. To ima lahko pogubne posledice za vaše zdravje.

Ko se cel konj sveti od čistoče, mu še s krpo obrišemo okolico oči, nozdrvi in gobca. Nekateri konji se med prehranjevanjem tako poslinijo, da so že kar sluzasti: (Konjiček, ki sem ga imel eno leto v treningu, je bil svetovni prvak v slinjenju. Oves v krmilniku je zelo hitro pomešal z velikimi količinami sline in potem to zmes z velikim užitkom premleval naprej. Kakih pet minut potem, ko je dobil oves, je bil krmilnik do polovice poln penasto stepene sline pomešane z ovsom, konj pa je izgledal, kot da je dobil torto v glavo.)

Mogoče najbolj neprijetno ali bolje rečeno najmanjkrat v praksi izvedeno je sigurno čiščenje genitalij, kar opravimo najlaže z mehko vlažno krpo. Konji se praviloma ne upirajo pretirano, če pa vam je nerodno, počakajte, da vas nihče ne bo videl.

Naslednja dolžnost pri čiščenju je verjetno najbolj osovražena in fizično naporna, to je čiščenje kopit. Najlaže to opravimo s klinom za čiščenje kopit, če pa ga nimamo, je dober tudi izvijač, večji ukrivljen žebelj, dovolj močna vejica,……….Osnovni cilj je, da iz kopita odstranimo vse, kar ni kopitna roževina ali kopitna strela (popularno imenovana tudi žabica).Posebno pozorni moramo biti ob robu podkvice in v vseh treh kanalih žabice, kjer se etrašno radi skrijejo kaki majhni kamenčki, ki nam s časom lahko povzročijo velike probleme.Noge vedno dvigujemo tako, da stojimo na nogi, ki je bliže konju, druga noga pa nas diagonalno zadaj podpira. Konja pogladimo po trupu in potujemo z roko navzdol po nogi. Konj ponavadi že kar sam vsaj upogne, če ne dvigne, nogo in v tem trenutku jo lahko z notranjo roko primemo okrog biclja, s klinom v zunanji roki pa podplat kopita temeljito očistimo. Zadnje noge si udobno naslonimo na stegno notranje noge in opravimo, kar je potrebno opraviti.Dvigovanje nog je opravilo, ki se ga morata naučiti oba: konj in tisti, ki ga čisti. Samo opisovanje tega presega moje pisateljske sposobnosti, če pa je kdo zelo radoveden me lahko poišče in rade volje ga bom praktično podučil, kako se tej reči streže.

Največja dilema novopečenega konjenika je, kolikokrat na dan je potrebno konja očistiti. Odgovor je preprost: vedno predno gre iz boksa in ko se vanj vrne. Po jahanju, ko je konj prepoten, ga pred čiščenjem še temeljito zmasiramo in osušimo s senom. To opravilo imenujemo senjanje. Ne poznam jahača, ki bi to počel z velikim veseljem (z izjemo moje boljše polovice, pa še pri njej vse skupaj bolj pripisujem veliki ljubezni do konj kot pa navdušenju nad opravilom samim), vendar pa je to skorajda nujno opravilo. S senom namreč konja obrišemo, poleg tega pa masaža poživi krvni obtok in konj se hitreje posuši, s tem pa je močno zmanjšana možnost prehlada. Vsekakor je to veliko bolje, kot pa konja pokriti in si, medtem ko se suši, privoščiti hladen napitek in sendvič. Konj ne more sam poskrbeti zase, zato moramo zanj skrbeti mi.

To si velja zapomniti
Pri čiščenju konja bodite temeljiti. Vzemite si dovolj časa, da bo delo opravljeno tako, kot je treba. Če iz kakršnegakoli razloga nimate časa, da bi konja temeljito očedili, mu vsaj očistite kopita in ga dobro skrtačite, naslednji dan pa se mu opravičite z zares temeljitim čiščenjem ali celo kopanjem, če temperature to dopuščajo.Pri delu se držite osnovnih pravil: pristopite k konju vedno z leve, čistite ga po sistemu “od spredaj nazaj in od zgoraj navzdol”. Pri čiščenju kopit dvigujte noge enako, kot pri kovanju (do česar pridemo kasneje).

Obrezovanje kopit in kovanje

Kopito neprestano raste enako, kot človeški noht. Zrase približno 0,5 cm na mesec in če ga nebi obrezali, bi konj prav vidno zrasel, na koncu pa bi se začel opotekati na predolgih kopitih. Samo izvedbo obrezovanja in kovanja prepustite strokovnjaku. Nikar tega ne počnite sami doma, sicer se vam lahko zgodi, da boste svojega vrlega jahanca mesece dolgo samo gledali in krtačili. Kopito je namreč zelo preprosto uničiti, strahotno težko pa ga je včasih spraviti v red. Spomnim se nadebudneža, ki je hotel kobilo peljati na ocenjevanje in je želel, da ji malo uredim kopita. Takoj, ko sem prvič plitvo zarezal ob steni kopita, je cela vsebina le-tega padla ven. Sredi zadnjega dela kopita je prestrašeno gledala v svet majcena bela spužvasta žabica in samo tanka skorjica odmrle roževine je zadrževala kri v kopitu. Ko sem lastnika ves presenečen vprašal kdaj so ji nazadnje obrezali kopita, mi je pojasnil, da do sedaj pač še ni bilo potrebe. Po podrobnejšem poizvedovanju sem ugotovil, da siroti zadnjih osem let ni nihče niti očistil kopit. Lahko mi verjamete, da sem bil v veliki skušnjavi, da bi se z možakarjem ročno pogovoril.(Popolnoma resno sem razmišljal o trdnih argumentih v obliki kolov, kladiv, pil in podobnega, ki bi jih med pogovorom uporabil.) To je seveda ekstremni primer in upam, da se ne bo ponovil. Obvelja naj torej pravilo, da se kovača pokliče vsaj vsake tri mesece, če je konj bos in na štiri do šest tednov, če je podkovan. Kovači smo zelo prijazni ljudje in pridemo na dom. Bisveno manjši bodo stroški kovanja na dolgi rok, če boste gostili kovača sedem ali osemkrat na leto, kot pa če bo moral vašemu konju enkrat v letu sestaviti, zlepiti in pokrpati popolnoma razsuta kopita. 

 

Kar se tiče držanja nog pri kovanju, se nikar ne vznemirjajte preveč. Kovač vam bo vse nazorno razložil in pokazal in če je veš konj kolikor toliko dobro izšolan, s tem ne bo težav. Če se le-te pojavijo velja, da je najbolje konju dati injekcijo pomirjevala, vendar le, če je res nemogoče držati noge. S pomirjevalom se kuje samo enkrat ali največ dvakrat, vmesni čas pa mora lastnik konja uporabiti za to, da konja nauči držanja nog. V treh mesecih je to popolnoma izvedljivo.

Nakup sedla in ostale opreme

Ko boste hoteli konja prvič zajahati, pa se vam bo zazdel nekako prazen, je skrajni čas, da si nabavite sedlo, uzdo in še kako podrobnost. Vse preveč ljudi si kupuje tako opremo preko oglasov ali iz druge roke, češ: “saj zame bo dobro, ko jaham samo vsake kvatre enkrat.” Za vas mogoče ta trditev še drži, kar zadeva konja, pa je treba biti previden. Vseeno je, če je sedlo stalo 200 ali pa 2000 DEM, če konja žuli je neprimerno in nekaj bo potrebno zamenjati. Verjetno bo manjši strošek vseeno zamenjava sedla.
Preden torej zdrvite po prvo sedlo, ki je na prodaj, nekaj navodil.

  • Sedlo se mora prilegati tako konju, kot jahaču, vendar naj ima prednost konj.Sedlo mora lepo sesti na svoje ležišče, ko ga položimo konju na hrbet, med sprednjim grebenom in vihrom pa naj bo vsaj za dva prsta prostora, da viher ne bo ožuljen. Odrgnine ali kakršnekoli rane na tem delu konja imajo to neprijetno lastnost, da se grozovito počasi celijo. Kupite si sedlo, ki ta pogoj izpolnjuje in je primerno veliko tudi za vaše ozadje. Na otroškem sedlu je jahanje za kakega stodvajset kilskega možakarja lahko naravnost travmatična izkušnja, enako pa bo otrok na velikem sedlu zelo nesrečno gledal v svet. Vse navedeno seveda drži tudi za sedla, ki jih kupujete iz druge roke, zato se s prodajalcem dogovorite, da lahko sedlo najprej preizkusite na svojem konju, preden ga kupite.
  • Vsi sedelni jermeni: stremniki in sedelni pas naj bodo kvalitetni in vsaj dvoplastno sešiti. Sedelni pas je sicer lahko narejen iz najrazličnejših materialov, vendar rajši izberite mogoče nekoliko dražjega podloženega, kot pa najcenejšega spletenega iz vrvic.
  • Podsedlica, kot že samo ime pove, spada pod sedlo. Naj vam ne bo žal dati par tolarjev več za res kvalitetno podsedlico, ali še bolje – nabavite si dve, da jih boste lahko prali. Podsedlica namreč ščiti konja pred ostrimi robovi na sedlu (ki jih tam sicer ne bi smelo biti, a se kakšen vseeno najde), poleg tega pa vpija znoj s konjevega hrbta pod sedlom. Konj bo navdušeno pozdravil vaš trud, da je podsedlica pogosto oprana. Če mi ne verjamete, poskusite zdržati z eno spodnjo majico mesec dni brez pranja. Doživeli boste vsaj ogorčeno nasprotovanje okolice.
  • Uzda naj bo ravno prave velikosti. Marsikdo kupi največjo in se pri tem tolaži, da pač še vedno lahko odreže, kar je predolgo. To sicer drži, vendar pa je uzda sestavljena iz večplastnih jermenov, ki se začnejo parati, če jih odrežemo. Konj tako kmalu izgleda, kot da bi mu na glavo stresli lonec črnih ali rjavih špagetov, kar vam najbrž ne bo v ponos.
  • Brzda (ali po domače žvala) je še ena ovira na vaši poti k uspehu. Najbolje je, da si, če je to mogoče, ogledate, kakšno brzdo je imel konj, preden se je preselil k vam. Na ta način skoraj ne morete zgrešiti, če pa ste ga že polomili, mislim, da vam bodo zadevo v trgovini brez težav zamenjali, razen če je niste pred tem pol leta uporabljali kot obešalnik za brisače. Marsikdaj pa vidimo, da ljudje svoje konje jahajo z najbolj nemogočimi brzdami. Uporabljajo ponavadi zelo ostre brzde, ker “je konja laže kontrolirati”. Če je temu tako, je ponavadi treba zamenjati brzdo za kako zelo blago, mehko in poizkusiti, če se da jahati. To je lahko tudi malce tvegano početje, zato si zagotovite pomoč kakega izkušenega jahača. Praviloma rezultat takega poizkusa pokaže, da vam je konj zelo hvaležen za zamenjavo in je imel pred vami bolj grobega lastnika, v nasprotnem primeru pa pač ohranite brzdo, kakršna je in zelo pazite, kaj med jahanjem počenjate z rokami.
  • Razne pomožne vajeti si je najbolje nabaviti po nasvetu strokovnjaka. Vse prevečkrat vidimo konje, ki so tako ovešeni z raznimi martingali, zveznimi vajetmi, šamboni in tisoč podobnimi stvarmi, da nimajo nobene volje do življenja. To je popolnoma nepotrebno, čeprav vam bo jahač takega konja razložil, da se brez vsega tega njegov konj spremeni v divjo zlobno zverino, ali pa da ga ravnokar nekaj zelo pomembnega uči, pri čemer nujno potrebuje vse te dodatke. Take trditve so po pravilu larifari. Sam še nisem naletel na konja, ki bi za rekreativno jahanje potreboval kaj več kot martingal; če pa že potrebuje kaj več, mislim da nima na terenu kaj iskati. Poleg tega pa – koliko rekreativcev pa zna pravilno prijeti, da ne rečem uporabljati recimo zvezne vajeti?
  • Ščitniki in bandaže so ravno tako del opreme, ki jo pri večini konj potrebujemo. Ščitnikov je precej različnih vrst in izbira je včasih kar težka. Paziti je treba predvsem na pravilno velikost in obliko, velja pa si tudi dobro ogledaati način zapenjanja, saj je zelo neprijetno, če ščitnik nekje na terenu izgubimo. Še najboljše izkušnje imam s takimi ščitniki, ki se jih prvič potopi v vročo vodo in pripne na konjeve noge. Ščitniki obdržijo obliko noge, blazinice na njih pa še dodatno podprejo tetive ter jih tako maksimalno zaščitijo. Seveda je to samo moje mnenje, izbiro pa prepuščam vam. Previdnejši bodo skoraj sigurno poprosili za nasvet strokovnjaka. Bandaže so ponavadi že delno kurativno sredstvo in jih uporabljamo po nasvetu nekoga, ki se na te reči spozna bolje od nas. Poznamo navadne in medicinske bandaže. Razlika je predvsem v načinu in času uporabe. Medicinskih nameč nikoli ne uporabljamo med jahanjem, medtem ko nam navadne lahko včasih celo delno nadomestijo ščitnik. Vsekakor se je o uporabi bandaž najbolje posvetovati z inštruktorjem jahanja ali veterinarjem.

To si velja zapomniti!
Sedlo, ki se lepo prilega konju, pravilno nameščena uzda, čista kvalitetna podsedlica, kvalitetna in pravilno nameščena oprema, vse to so nujno potrebne podrobnosti, ki bodo vašo rekreacijo spremenile v prijetno in varno uživanje na konju, zato jim posvetite vso pozornost. Tudi “tehnični pregled” pred jahanjem naj vam preide v kri. Preventiva je vedno boljša kot kurativa.

Delo s konjem, sedlanje in uzdanje

Pred samim jahanjem ponavadi konja osedlamo in zauzdamo. Ponekod, v nekaterih jahalnih šolah, se tega naučite, drugod spet ne, ker pa je to za prijetno jahanje in predvsem za varnost zelo pomembno bom stvar na kratko predstavil.

SEDLANJE

  • Sedlamo vedno z leve strani konja.Sedlo dvignemo na viher konja, ga položimo nanj in potegnemo nazaj na ležišče sedla. Nikarte ne mečite sedla na konja že od vrat boksa; to je za konja zelo neprijetna izkušnja. Važno je, da sedlo položimo na viher in potegnemo nazaj. S tem pogladimo dlako pod sedlom in tako preprečimo nastanek odrgnin. Če smo sedlo potegnili predaleč nazaj, ga znova dvignemo, položimo na viher in potegnemo nazaj na mesto. Sedla nikoli ne rinemo proti dlaki.
  • Sedelni pas spustimo preko desne strani konja in ga potegnemo pod trebuhom k sebi. Preden ga zapnemo, se prepričamo, da ni predaleč zadaj. Ležati mora nekako za tri prste za sprednjimi nogami. Če je dalj, preverimo najprej, če je pravilno pripet na sedlo, potem pa še če je sedlo na pravem mestu. Če je vse v redu pa sedelni pas še vedno visi daleč zadaj je sedlo najverjetneje obrnjeno nazaj. (verjemite, začetnikom se to dokaj pogosto dogaja) Ponujata se dve rešitvi: obrnemo lahko sedlo ali pa konja. Prva je bistveno preprostejša.
  • Sedelni pas zapnemo samo toliko, da drži sedlo na mestu. Zategnemo ga tik preden konja zajahamo. To si je treba dobro zapomniti, v nasprotnem primeru nas lahko že v trenutku, ko poskusimo zajahati, sila gravitacije neprijetno preseneti.

UZDANJE

  • Tudi uzdamo vedno z leve strani konja in ne od spredaj, kot so nekateri zmotno prepričani.
  • Najprej vržemo konju vajeti na vrat, da ohranimo minimum kontrole v trenutku, ko mu bomo sneli oglavnik.
  • Uzdo primemo v desno roko, brzdo pa v levo. Z desnico konja objamemo pod vratom in okoli glave. Medtem, ko vlečemo uzdo navzgor, konju z levico namestimo brzdo v gobec. Če konj noče sprejeti brzde. Si pomagamo s pritiskom palca leve roke na del čeljusti, kjer konj nima zob. Če tudi to ne rodi uspeha, uporabimo zvijačo. Brzdo posladkamo, natremo z jabolkom, ali čim podobnim, kar ima konj rad. Problem ponavadi izgine, če pa ne, vedno ostane možnost, da nabavite brzdo z okusom jabolka, korenčka, konjskih briket in podobno. Dejansko obstajajo.
  • Ko je brzda na svojem mestu, samo še potegnemo zatilni pas preko ušes in poravnamo grivo
  • Podvratni pas zapnemo tako, da podenj zlahka vtaknemo celo roko.
  • Razni nosni pasovi se zapenjajo po potrebi, vendar običajno dokaj tesno, tako da podenj ne spravite več kot prst ali dva. Praviloma, če je nosnik pravilno nameščen, velja, da z zategovanjem nosnika izboljšujemo vodljivost konja odnosno njegovo odzivnost na dejstvo roke, seveda pa tudi tu ne smemo pretiravati.

To si velja zapomniti!
Pri sedlanju in uzdanju naj se vam nikoli ne mudi. Dobro preverite, če so vsi pasovi na svojem mestu, pravilno pripeti, če so nameščeni z gladko stranjo proti konju in niso zaviti, če je podsedlica poravnana itd. Vedno naj bo prvo opravilo, ko pridete iz hleva s konjem, pregled vse opreme.

Vodenje konja na roki

Zelo veliko ljudi je mnenja, da vodenje konja na roki ni nikakršna umetnost in da to lahko počne vsak. Streznitev je lahko boleča, čeprav običajno temu, zahvaljujoč konjem, ni tako. Večinoma se napake pri vodenju konja na roki pokažejo tako, da konj sam grobo prekine napačno početje. Tisti, ki ga je poskušal voditi, pa ima neprijetno dolžnost, da ga ujame.

Velikokrat lahko vidimo dobre jahače, ki vodijo konje na povodcu brez uzde, kot da bi peljali na stranišče svojega dobermana. Povodec držijo čisto na koncu, da malomarno binglja sem ter tja, konj pa ponižno caplja za njimi. Vsa stvar je res videti zelo frajerska (skesano priznavam, da se tudi jaz kdaj postavljam na ta način), je pa lahko zelo nevarna, sploh če se poleg tega človek še pogovarja s prisotnimi. Nenaden pok iz izpuha mimo vozečega avtomobila denimo vam lahko močno načne ego, da možnih poškodb niti ne omenjam. Poskusite se torej čimbolj pogosto držati naslednjih navodil:

  • Vedno vodimo konja z leve strani tako, da držimo z desnico povodec ali vajeti za dlan pod brzdo ali konjevim gobcem, ostanek pa v levici, da se ne vleče po tleh.
  • Hodimo poleg konja. Ne vlečemo ga za sabo in se ne pustimo vleči.
  • Bodimo pozorni tudi na dogajanje v okolici, predvidimo kritične situacije in se jim, če le mogoče, izognimo.
  • Če se konj splaši, nikar panično ne kličimo na pomoč. Z desnico takoj preprimimo k levici in močno držimo. Konja poskušamo z mirnim prigovarjanjem pomiriti, medtem pa ga ves čas pozorno gledamo. Nikakor ni modro gledati, če je kdo že poklical rešilca, ali se samo smejejo. Čim pogledate stran od konja, se močno poveča verjetnost, da bo zabeležil zadetek v polno s sprednjima nogama. Če vas to kaj potolaži: tu ne gre za osebno zamero, temveč za vašo grobo napako.
  • Konja, ki je zauzdan tudi z martingalom, vodimo enako, le da je leva roka prosta, ker vajeti počivajo na konjevem vratu. V primeru konflikta imamo seveda manj maneverskega prostora, kar je treba upoštevati.

To si velja zapomniti!
Tudi tako nepomembnega opravila, kot je vodenje konja na roki, se je treba naučiti in se stvari vedno lotevati pravilno. Zgoraj navedeni napotki niso zgolj moje ideje, temveč splošno veljavna pravila, ki se jih vsak jahač prej ali slej, na tak ali drugačen način mora naučiti. Sploh ne bi bilo neumno, da si jih še enkrat preberete.

Lonžiranje

Lonžiranje konja je aktivnost, ki jo po krivici marsikdo zanemarja. Že pri šolanju mladega konja velja, da je lonžiranje prva osnova za uspešno učenje. Pri rekreacijskih konjih pa ima lonžiranje malo drugačen pomen. Predvsem na lonži konja ogrevamo pred jahanjem, ga ohlajamo po jahanju, ali samo rekreiramo, kadar nimamo časa za jahanje. Na nek način nam torej lonžiranje nadomesti sprehajalno napravo. Bolj pomembno in potrebno pa je lonžiranje pri šolanju mladih konj ali pri treningu starejših in “pokvarjenih” konj. Mlad konj se najprej nauči večino vsega potrebnega na lonži in šele kasneje ga lahko jahamo prosto v maneži. Pri že izšolanih konjih lahko z lonžiranjem konja umirjamo, če je dolgo stal zaradi poškodbe, popravljamo akcijo nog itd, zato ne bo odveč nekaj osnovnih navodil.

  • Lonžiranje ni brezkončno preganjanje konja v krogu, da se popolnoma izčrpa, temveč resno in odgovorno delo.
  • Nikoli ne lonžiramo z oglavnikom, vedno z navadno ali pa krotilno uzdo.
  • Pri delu v glavnem uporabljamo glas in ne lonžirnega biča. Ta je v roki samo vkolikor je potrebno glasovno komando malce podkrepiti.
  • Konja na lonži ne pretepamo ali drugače maltretiramo. Z delom na lonži naj ima pozitivne izkušnje.
  • Za lonžiranje si zagotovimo primeren prostor, po možnosti na mehkem terenu. Konj se bo moral malce bolj potruditi in s tem bomo z manj napora dosegli svoj namen.
  • Lonža in lonžirni bič naj konja v nobenem primeru ne ovirata. Lonža mora biti vedno v zraku, bič pa držimo v roki obrnjen v smeri trzalnega sklepa konja.
Foto: Agata Maček

To si velja zapomniti!
Lonžiranje je predvsem resna in odgovorna priprava konja na intenzivnejše delo. Naučite se lonžiranja v teoriji in praksi in to znanje s pridom uporabljajte. Konj vam bo bolje služil, ostal bo bolje razvit in zdrav, vam pa bo jahanje še v večji užitek.

Delo v hlevu

Kar se tiče dela s konjem v hlevu ,ni potrebno kaj posebej komplicirati.Že v prejšnjih poglavjih je obdelano čiščenje konja, nekaj malenkosti o prehrani in ureditvi hleva. Nekaj besed bi bilo vseeno dobro zapisati še o higieni v hlevu. Naj vam ne bo žal vložiti nekaj tolarjev več in si v hlevu urediti tudi umivalnik s tekočo vodo. Če ne za drugo, vam bo prišel prav za umivanje rok po čiščenju, da vaši domači ne bodo vihali nosov, ko boste prišli iz hleva. Enako potrebna je tekoča voda tudi za pranje brzde, potrebujemo jo pri razkuževanju hleva itd.Kar pa se tiče čiščenja boksa, naj velja: zjutraj, zvečer in vmes po potrebi. Nihče ne pravi, da morate imeti v hlevu štiriindvajset urno dežurstvo z lopato in ujeti vsako konjsko figo še preden pade na tla, jih pa lahko večkrat na dan odstranite. Konj vam bo hvaležen, čistejši bo in laže bo dihal, vas pa zaradi tega tudi ne bo nihče grajal. Naj se sliši še tako čudno ampak večkrat ko očistite boks, manj nastilja porabite, kar pomeni tudi majčkeno zmanjšane stroške. (To se pa že lepše sliši, mar ne?) Vse to si velja zapomniti!

Terensko jahanje

Terensko jahanje je osnovni cilj vsakega rekreativnega jahača. Vsi bi radi seveda čimprej prišli do tega nivoja, kar pa ni vedno preprosto. Vsekakor velja pravilo, da se je treba najprej naučiti tehnike jahanja. Ponekod se jaha na krajše sprehode po terenu že v času osnovne jahalne šole, predvsem za dvig morale, vendar to ni vedno najpametnejše početje. Zagovarjam tezo, da mora vsak, ki hoče jahati izven urejenega jahališča poznati osnove dresure in preskakovanja ovir, kar mu teoretično omogoča kolikor toliko varno jahanje po terenu. Pri terenskem jahanju se namreč jahač kaj lahko znajde v popolnoma nepredvideni situaciji in pomanjkljivo tehnično znanje jahanja ga lahko privede v velike težave, poleg njega pa tudi jahače s katerimi jaha. To sicer ni pravilo, obstaja pa velika verjetnost da do tega pride, zatorej bom nanizal nekaj osnovnih pravil za terensko jahanje.

  • Na teren lahko gre samo jahač, ki dobro obvlada osnove jahanja, ki pozna konja, katerega jaha, ali pa je dobil o njem popolne informacije.
  • Terensko jahanje je lahko nevarna zadevščina, zato se je nikoli ne lotevamo sami. Veliko pametneje je jahati v paru ali v skupini. Tako lahko jahači v primeru nesreče eden drugemu pomagajo.
  • Pred jahanjem si je pametno pridobiti čim več informacij o konfiguraciji terena, o konjih, ki bodo v skupini in o njihovih jahačih.
  • Tempo jahanja se VEDNO prilagaja najslabšemu v skupini, ali bolje povedano, jahaču z največ težavami (lahko jih namreč povzroča tudi konj popolnoma solidnemu jahaču).
  • Vsi jahači morajo brezpogojno slediti navodilom vodje skupine. Tudi če gredo na teren trije kolegi, se je pametno dogovoriti, kdo bo vodil, da ne pride do nepotrebnih konfliktov.
  • Vodja skupine je odgovoren za diktiranje tempa in izbiro poti, pri čemer mora upoštevati nivo znanja najslabšega jahača v skupini.
  • Izogibati se je treba poti, na katerih obstaja možnost, da bomo s svojim jahanjem delali škodo na kmetijskih površinah ali pa prišli v konflikt z lastniki le-teh. Nekateri kmetje so do konjenikov tolerantni, drugi pa se pretirano bojijo za svoje posevke in ne dovolijo jahanja niti blizu njiv.
  • Škodo, ki jo iz kakršnih koli razlogov jahači povzročijo na posevkih ali kjerkoli drugje, so dolžni v dogovoru z lastnikom poravnati.
  • Med jahanjem po terenu ni dovoljeno plašiti divjadi ali se nad njo izživljati. Zavedajmo se, da smo tudi na konju gostje v živalskem svetu in se temu primerno tudi obnašajmo.
  • Terensko jahanje je vedno na lastno odgovornost, razen v primeru, ko je možno dokazati, da je nastalo poškodbo povzročil vodja skupine z neupoštevanjem pravil o terenskem jahanju.
  • Če moramo jahati po prometnih površinah, kjer ni steze za jahače, se jaha v koloni po eden. Upoštevati je treba prometne predpise in navodila policistov.
  • Pri jahanju po cesti mora biti jahač ali skupina jahačev opremljena z rdečo lučjo zadaj in belo spredaj, še posebej, če se jaha v pogojih zmanjšane vidljivosti.
  • Pri prečkanju prometnice se mora cela skupina razvrstiti na rob cestišča, potem pa na znak vodje, ko je prečkanje mogoče, vsi naenkrat čim hitreje prečkajo cesto. Dalje jahajo seveda spet v gosjem redu.
  • V primeru nesreče s konjem na cesti veljajo enaka pravila, kot pri drugih prometnih nesrečah. Ostale konje iz skupine se odstrani na varen prostor izven cestišča.
  • Pri postankih na terenu konj nikoli ne pustimo brez nadzora. Z njimi vedno ostane najmanj ena odrasla oseba, ali več, če je to zaradi števila konj potrebno.
  • O predvideni poti mora biti vedno obveščen nekdo, ki ostane doma.

To si velja zapomniti!
Navedena pravila niso zgolj nočna mora za rekreativne jahače, s katerimi bi jih omejevali. So varnostni preventivni mehanizem. Upoštevanje teh pravil vam bo v veliki meri zagotovilo prijetno rekreacijo s konjem v naravi in predvsem potrebno varnost.

Delo z žrebeti in mladimi konji

Od časa do časa se zgodi, da najdemo človeka, ki je trdno prepričan, da je najbolje nabaviti žrebe ali mladega konja, da se bosta skupaj učila. Seveda bo vsak kolikor toliko resen strokovnjak to najodločneje odsvetoval, a ker se vse prevečkrat zgodi, velja zadevo malce obdelati.

Prvo vprašanje je zakaj to ni modro početje. Vsakdo, ki se ukvarja s konji ve, da je to resno delo, seveda če hočemo imeti zdravega in dobro izšolanega konja. Za vsako resno delo so potrebne izkušnje in znanje. Oboje se pri delu s konji nabira leta in leta in naj se sliši še tako čudno, vam bo zmanjkalo časa, če imate doma enoletnika in ste se šele zdaj vpisali v jahalno šolo. Znanje jahanja si boste mogoče še pravočasno pridobili, izkušnje potrebne za uspešno šolanje mladega konja pa nikakor ne.

Posledice so lahko različne, vendar se običajno gibljejo v treh smereh:

  • Z napredovanjem v tehničnem obvladovanju jahanja začnete ugotavljati, da bo šolanje vašega mladca za vas pretežak zalogaj, zato se modro odločite, ga prodate in si kupite starejšega in že izdelanega konja. To je praviloma s stališča žrebeta najboljši izhod. (Seveda pri nakupu in prodaji upoštevate vse prej navedene nasvete.)
  • Ker vidite, da vam zadeve uhajajo iz rok, pohitite k svojemu inštruktorju, se mu zjočete na rami in ga na kolenih prosite za pomoč. Seveda bo takoj pripravljen sodelovati in v nekaj mesecih boste imeli v hlevu mladega konja, ki ga boste celo lahko jahali. Stranski učinek tega postopka je, da bo vaša denarnica doživela zelo hudo shujševalno kuro. Razlog ni v nesramnosti tistega, ki šola vašega konja, temveč v preprostem dejstvu da so znanje in izkušnje dragi. Sam sem že izšolal nekaj konj in mirno se lahko pohvalim da dobro , z vsakim novim konjem, ki sem ga vjahaval pa sem višje cenil svoje delo. Če bo kdorkoli izmed tistih, ki si zdaj kupujete konje, čez deset let prvič poskusil vjahati konja, mu bo takoj postalo jasno, o čem govorim. Tu seveda moram povedati še zelo pomembno podrobnost namreč, vedno lahko najdete ljudi, ki vem “za 50.000 SIT v dveh mesecih popolnoma izšolajo konja.” Takih “strokovnjakov” je žal zelo veliko. Na žalost pa tudi velja, da si ta strošek lahko mirne duše prihranite in konja sami, v istem času, seveda s pomočjo nekoga, ki stvar obvlada, z bistveno manjšimi stroški, naučite istih stvari kot ta takozvani mojster. Star pregovor, da je treba hiteti počasi, pri delu z mladimi konji še kako velja, poleg tega pa se tudi dolgoročno obrestuje.
  • Tretja pot, ki je za mladega konja običajno najbolj boleča, pa je, da kljub temu, da vse kaže proti temu, trmasto vztrajate in se sami neuki lotite konjevega izobraževanja. Imel sem že priložnost opazovati podobno početje in bilo je zelo mučno in boleče tako za konja, kot za jahača in ponosnega lastnika mladega konja. Za tako šolanje mladih konj velja pravilo, da je potrebno ogromno truda za zelo pičel uspeh. Po končanem šolanju dobimo kot rezultat jahača, ki je izgubil vso zaupanje v konje in v lastne sposobnosti na tem področju in konja ki mu tudi po več letih ni popolnoma jasno kaj jahač od njega zahteva in zato reagira nervozno, prestrašeno in včasih celo agresivno.

Vsemu temu se da dokaj elegantno izogniti tako, da preprosto kupite starejšega konja. Če se vas še vedno ne da prepričati pa je treba poudariti, da si boste najverjetneje nakopali velike težave in ogromno zelo dolgočasnega dela, preden boste imeli s konjičkom tudi kaj prijetnih uric.

Vsekakor veljajo vsa pravila glede dela s konjem v hlevu, čiščenja, higiene hleva prehrane,gibanja in vseh teh zadevščin zelo podobno za mlade in stare konje. Malenkostne razlike so glede prehrane, velika razlika pa je pri nivoju znanja s katerim se srečamo. Mlad konj ali celo žrebe, je popolnoma nepopisan list in moramo ga naučiti najosnovnejših stvari. Prva je vsekakor ta, da je treba imeti na glavi oglavnik. Sliši se smešno a celo take banalne podrobnosti konju niso od boga dane. Žrebeta se včasih prav besno otepajo oglavnika, dokler pa le tega ne prenesejo, ga ne moremo privezati. Če namreč privežemo žrebe, ki oglavnika ni vajeno, bodo reakcije naravnost panične in največkrat se šolanje konča s poškodbami. Pravilen postopek je najprej oglavnik, ko to obvlada brez problemov se začnemo sprehajati na roki in privezovati. Zelo pomembno je, da dogodkov ne prehitevamo. Počakajmo, da se popolnoma privadi oglavnika in šele potem začnimo z vodenjem na roki. Oglavnik naj ima žrebe na glavi noč in dan, ko pa imamo čas mu ga lahko večkrat snamemo in nataknemo nazaj. To počenjamo tako dolgo, da se žrebe ne upira več. Naslednja vaja je vodenje na roki. Konjička pripnemo na povodec in se z njim sprehajamo po dvorišču. V začetku bo to sprehajanje verjetno precej živahno, vendar če bomo ohranili mirno kri in konjička z glasom mirili, bo zadevo dokaj hitro zapopadel. Tudi korenčki in jabolka nam bodo v veliko pomoč. Med takimi sprehodi se tudi čim večkrat ustavimo, da mu pokažemo, da se da tudi stati na mestu, če je na povodcu. Od tu, pa do tega, da ga privežemo, je le majhen korak. Zapomnimo si, da ga ne puščamo privezanega, dokler nismo prepričani, da razume, kaj pričakujemo od njega, pa tudi potem je bolje, da ga imamo na očeh, saj je dovolj že zelo majhna stvar, da se konj splaši in cel postopek bomo morali začeti znova. Tudi ni modro vsega tega počenjati s staro izrabljeno opremo. Če se bo namreč na privezu uprl in začel vleči, (bog ve, da žrebeta, če se prestrašijo in začnejo vleči, ne odjenjajo hitro) je najslabše, kar se lahko zgodi, da strga povodec, oglavnik ali karabin. Tak konj si bo zapomnil, da če vleče dovolj dolgo in vztrajno bo nekaj popustilo in se bo lahko svobodno sprehodil naokoli. Poskušal bo to doseči znova in znova, kar bo povzročilo poškodbe zatilja, ali pa vsaj zelo prizadelo družinski proračun. Tega pa si sploh ne želimo. Poleg vseh teh osnovnih vaj pa seveda ne smemo pozabiti na redno čiščenje, krtačenje in čiščenje kopit ter pravilno dvigovanje nog. Ravno slednje se tudi pri starejših konjih vse preveč zapostavlja. Seveda žrebetu ne bomo obrezovali kopit vsak teden vendar pa je v rani mladosti najprimernejši čas, da ga privadimo dvigovanju nog. Ko namreč nekje okrog tretjega leta starosti pride čas za prvo kovanje, je strašno neprijetno, če konjiček zadeve ne obvlada. Triletniki so namreč fizično že skoraj odrasli konji, v glavi pa so še otroci in če nekdo naenkrat začne šariti okrog kopit, česar konj do zdaj sploh ni poznal, se bo seveda z vsemi silami upiral, te sile pa so že prevelike za povprečnega konjarja. Dosti lažje je začeti pri nekaj mesecih starosti, ko lahko dvignemo skoraj celega konja in ena noga ne predstavlja večjega problema tudi če se žrebe upira z vso silo. Če smo dvigovanje nog vključili v vsakodnevno rutino bo prvo kovanje pri treh letih mačji kašelj.

Naštel sem nekaj stvari za katere mislim, da so osnova na kateri se kasneje da graditi dokaj uspešno in ki jih ljudje praviloma pozabljajo, mene pa velikokrat zelo motijo ali pa mi celo predstavljajo nevarnost pri delu. Vsekakor je potrebno malenkostim posvetiti veliko pozornost pri vzgoji mladega konja. Vedeti mora, da mu nočemo nič hudega, da smo mu prijatelji in včasih celo partnerji pri igri, vendar pa smo na nek način tudi njegov vodja črede in mora torej spoštovati hierarhijo. V kakih poljudno znanstvenih filmih lahko včasih vidite, kako starejši konj neusmiljeno brcne žrebička samo zato, ker ga je med igro rahlo ugriznil. To res deluje kruto na prvi pogled vendar pa moramo vedeti, da če mu bomo dovolili, da nas bo za šalo grizljal, dokler bo majhen žrebiček, nas bo za šalo grizljal tudi, ko bo že velik konj, taki ugrizi pa že niso več tako nedolžna zadeva, zato je najpametneje vse navade, ki nam niso po volji , v kali zatreti. Ni mučenje živali, če jih dobi po ušesih žrebiček, ker nas je uščipnil. Mučenje živali to postane takrat, ko ugotovimo, da imamo v hlevu triletnika, ki se obnaša kot mesojeda žival in ga hočemo tega odvaditi. Postopek bo dolgotrajen in včasih lahko tudi nevaren. Pravilo, ki izhaja iz tega je torej, da velja dobro premisliti, česa bomo konja učili in česa ne, da se nam nepazljivost ali nespamet ne bi pozneje otepali. Drugo pravilo, ki velja za vsako delo s konji še posebej pa za delo z žrebeti pa je, da moramo vedno delati mirno počasi in dosledno. Nikoli se ne smemo zadovoljiti z napol opravljeno vajo in iti naprej samo zato, ker je dolgočasno ponavljati eno in isto. Konj se uči hitro, a še vedno počasneje od človeka, zato HITIMO POČASI.

Zgoraj naštete aktivnosti lahko izvajamo z žrebeti in mladimi konji kontinuirano kar precej dolgo. Običajno se začne delo še preden je žrebe odstavljeno in traja nekje do leta in pol do dveh let starosti. Odvisno je od namena konja. Pri letu in pol do dveh lahko začnemo z osnovnim lonžiranjem in pripravo na šolanje konja. Konje, ki bodo namenjeni vleki lahko začnemo trenirati nekoliko prej, ker so obremenitve bistveno manjše kot pri jahanju, vendar pa tudi tu velja, da delamo počasi in dosledno. Konja navajamo na brzdo, na ostalo potrebno opremo in na zadevo, ki jo bo nekoč vlekel, vendar pa za to fazo dela že velja, da je strokovna pomoč vsaj dobrodošla, če ne nujna. Recimo torej takole: mladega konja lahko sami vzgajate bolj ali manj uspešno do trenutka, ko je treba začeti s šolanjem, potem pa, če nimate veliko izkušenj, stvar raje prepustite nekomu, ki to res solidno obvlada, nikar pa vas naj ne bo sram tudi že prej vprašati za nasvet, če se vam kje zatakne.

To si velja zapomniti!
Delo z mladim konjem je zelo zahtevno in napake se nam pogosto hudo maščujejo, zato tega reje ne počnite sami doma. Če pa že mora biti tako si vsaj priskrbite čim več informacij in delajte zelo počasi in dosledno.

Zaključek

Kot vsaka dobra stvar, se mora tudi tale moj umotvor nekako končati. Seveda bo nekdo, ki se vsaj malo spozna na konje in jahanje našel tu kaj malo zanimivega ali novega branja, vendar pa, kot sem že povedal, je vse tole namenjeno v prvi vrsti ljudem, ki imajo konje radi, ki bi se radi o njih kaj naučili, pa ne vedo kje in kako in tistim, ki se odločajo za konjeništvo kot rekreacijo. Vem da bodo tudi ljudje, ki se z vsem napisanim ne strinjajo, a to je njihov problem. Kdor misli, da zna s konji delati pravilneje, da zna začetnikom bolje svetovati in podobno, naj mi to pove, napiše ali kako drugače sporoči. Vem, da v Sloveniji ni publikacije, ki bi tako specifično in široko problematiko strnila v en sam sestavek, vem pa tudi, da je veliko ljudi, ki potrebujejo ravno take informacije, pa nimajo volje iskati jih v petih različnih knjigah in to je edini razlog, da sem se lotil pisanja tega priročnika. Srčno upam, da bodo bralci v njem dobili vsaj osnovne informacije o tem prelepem športu, če pa tega ne, pa vsaj napotek, kje jih iskati. Vsem skeptikom pa – tudi vi ste bili nekoč začetniki. Mogoče bi že takrat potrebovali ta priročnik, in bi danes imeli drugačno mnenje o njem, zato pač malce stisnite zobe in potrpite. Mogoče je to vseeno korak v pravo smer k hitrejšemu razvoju konjeništva.

BREZ KOMENTARJEV