Mark Rashid – Manj je več

Mark Rashid – Manj je več

1608
0
SHARE

Kako se bolje razumeti s svojim konjem?

» V njegovih očeh moraš biti vodilni konj«.
» Pokaži mu, kdo je glavni«.
» Pripravi ga do tega, da te bo ubogal«.
» Mora te spoštovati, naj stane kar hoče«.

Takšne in podobne besede boste pogosto slišali iz ust ljudi, ki se ukvarjajo s konji, a nikdar iz ust Marka Rashida. Ta blagi konjar iz Kolorada širi filozofijo, ki daje partnerstvu prednost pred prevlado, vodstvu pred obvladovanjem, podpori in pomoči pred popravljanjem in zaupanju pred strahom.{+++}

Na Markovih klinikah se pogosto pojavljajo podobne teme, zato bom svoje vtise podala na podlagi le-teh:

Tema št. 1: Konji niso neubogljivi; ubogajo tisto, kar smo jih nevede naučili.

Obnašanje, ki ga ljudje označujemo kot ne spoštovanje, navadno izvira od drugje, pravi Mark. » Če konj naredi nekaj, za kar je bil vedno pohvaljen, to ne pomeni, da vas ne spoštuje).

Primer: Mark nas je med delom s konjem na tleh prosil, naj opazujemo, kaj konj naredi, ko se s prednjo nogo začne ustavljati. Se druga prednja noga ustavi za prvo? Se poravna s prvo? Ali konj z drugo sprednjo nogo stopi pred prvo? Koliko? Tri centimetre? Več?

S takšnimi majhnimi gibi nas konj sprašuje: »Je v redu, če se ti prikradem za hrbet?«. Če smo prezaposleni z opazovanjem večjih gibov, kramljanjem s prijateljem ali opazovanjem okolice, se lahko zgodi, da konji v ključnem trenutku nevede sporočimo » Seveda, izvoli. Ne moti me, če stopiš tri centimetre predaleč naprej«. Naslednjič bo stopil šest centimetrov naprej, še naslednjič, devet…

“Kmalu se bo konj pri ustavljanju zaletel v vas ali pa vas celo prehitel. In to samo zato, ker ste mu to dovolili”, pravi Mark. Vse skupaj daje vtis, da je konj neubogljiv, v resnici pa konj samo uboga tisto, kar smo ga ponesreči naučili.

No, pa saj to ni nič novega, ne? Vsi poznamo rek: »Vsakič ko imamo konja s sabo, ga učimo, naj bo dobro ali slabo«. Lahko pa je razodevajoče, če resnično natančno opazujemo, kako neopazno je lahko naključno učenje.

Tema št.2: Bolj kot dejanja, je pomembna zavest.

Tema št. 2 je logično nadaljevanje prejšnje teme. Z večjo zavestjo in sposobnostjo opazovanja začetkov vedenja, se ni treba toliko ukvarjati z dejanji, da bi vedenje usmerili tja, kamor želimo. Zatorej nas je Mark pozval, naj poiščemo malenkosti, ki smo jih morda spregledali. Naj raje zaznamo trenutek, ko se konj pripravlja na odziv, kot pa trenutek, ko se odziv dejansko zgodi, ali celo trenutek po odzivu. Bistvo je v tem, da od konja nehamo zahtevati odziv v trenutku, ko konj nakaže, da bo nalogo izvršil, ne pa, ko dejanje že izvrši.

Tukaj se mi je zazdelo, da sem s svojim doma vzgojenim mešančkom, ki je imel »prekratek korak«, delala natančno po tem načelu, a ko me je Mark opozoril, naj še enkrat posvetim pozornost malenkostim, sem morala priznati, da sem z zahtevo vztrajala sekundo ali dve predolgo in včasih dodajala list takrat, ko to, na podlagi tega, kako se je odzival konj, ni bilo potrebno.

Načelo »več je manj« je v kombinaciji z mikroskopsko natančnim časovnim usklajevanjem, delalo čudeže. V 20 minutah je Chance (moj konj) brez priganjanja in opominjanja korakal v izdatnem, sproščenem koraku. Tako majhna sprememba v načinu jahanja, pa takšen gromozanski napredek v njegovem gibanju.

Če bi mi kdo pred tem omenil ta primer, bi si najverjetneje mislila : »Pa kaj potem, vse skupaj je samo stvar dobrega časovnega usklajevanja in pravilne uporabe dejstev«. Tistega popoldneva sta pojma »časovno usklajevanje« in »pravilna uporaba« dobila nov pomen.

Tema št. 3: Delaj manj, da dobiš več.

“Kadar delam s konjem, se trudim, da bi bil konj pozoren name, ne na pripomočke, ki jih uporabljam,« pravi Mark. » Zato so vsi pripomočki, ki jih uporabljam v tisti torbi«, je rekel in med tem kazal na platneno torbo, ki je bila komaj dovolj velika za obisk telovadnice. Vse, kar je bilo v torbi, sta bili doma narejena hlevska uzda iz vrvi in lonža.

Kako do rezultatov brez pripomočkov, ki nas naredijo večje, podaljšajo naš doseg in izničijo naše človeške »pomanjkljivosti«? Z zaznavanjem vedenja, ko je to še skoraj neopazno in vodenjem konja od tu naprej. Istočasno ne smemo pustiti, da bi se nezaželeno vedenje stopnjevalo do stopnje, ko se zdi, da je uporaba pripomočkov neizbežna.

Kako narediti več s tem, da delamo manj? Z več popuščanja in boljšim časovnim usklajevanjem. Mark je na primer poudaril, da je eden od jahačev držal kontakt na notranji vajeti, medtem ko je konj zavijal. »Če pritegujete vajet, ko konj že začne zavijati, se bo začel upirati«. Če ne popustite pritiska, ko se konj odzove, s tem krhate njegovo zaupanje.

Neko drugo jahačico je Mark vprašal kolikokrat je vzpodbodla konja, da je šel ta skozi vrata. »Trikrat«, je odgovorila. »SEDEMKRAT«, jo je popravil Mark. »Že daleč zadaj ti je pokazal, da razume kaj hočeš od njega, pa tega nisi zaznala, ker so bile tvoje noge prezaposlene«.

Markov nasvet, da naj bi pritisk listov trajal le toliko časa, da se konj odzove, mi je bil tuj, saj so me vedno učili, da zaradi stiskanja konj postane neobčutljiv na liste in da bolje deluje živahno tapkanje z listi. Mark se ni strinjal. »Ko konja tapkaš, ga pohvališ vsakič, ko pritisk listov popusti, s čimer ga nagrajuješ za nekaj, kar je naredil narobe. Ko pritisk listov popusti, konj misli, da je to pohvala za pravilno opravljeno nalogo, v resnici pa naloge še vedno ne opravlja pravilno«.

Tema št.4: Če se že morate jeziti, se jezite v imenu svojega konja.

Kaj narediti s plašnim konjem? Mnogi smo bili naučeni, da je treba konja soočiti z njegovimi strahovi. Mark ima drugačen pristop.

»Pred desetimi leti, bi jahal skozi težave«, je rekel Mark lastnici plašne kobile. »Zdaj bi bolj verjetno razjahal in jo peljal skozi. Pomislite: pravi vam, da ima težave in da jo je resnično strah, zakaj bi jo še vedno silili v nekaj, kar ji povzroča takšne strahove?«

Včasih je najbolje pozabiti na strah. Če se ne boste obremenjevali, bo konj prej ali slej ugotovil, da stvar gotovo ni resna, če ji vi ne posvečate nobene pozornosti. Gotovo ni vedno nujno razjahati in voditi konja čez njegove strahove, ampak kot pravi Mark: » Če se že morate jeziti, se jezite v imenu svojega konja«.

Tema št.5: Oglejte si celega konja.

Pri vsakem konju, ki ga pripeljejo predenj, Mark gleda preko očitnega in vidnega in postavlja vprašanja, ki mu pomagajo sestaviti celostno sliko konjevega značaja, telesnih značilnosti in načina življenja. Pomaga si z vprašanji o konjevi prehrani, oskrbi, vedenju povezanem s tema dvema dejavnikoma, zdravstveni preteklosti in izkušnjah.

Vsa ta vprašanja mu pomagajo najti rešitev za težavo. Seveda, če gledamo z realne plati, je vedno prisoten strah, da bomo slišali kaj, česar si ne želimo, kot na primer »Vi ste krivi za konjeve težave« ali »konju poiščite drugo zaposlitev, ki bo bolj ustrezala njegovim fizičnim zmožnostim«.

“Ne iščite rešitve, iščite vzrok,« pravi Mark. »Ko boste našli vzrok, boste našli tudi rešitev«.

Tema št.6: Ne gre za boj, gre za iskanje načina, kako se čim bolje razumeti.

“Nekateri »popravljajo« konje z največjim veseljem,« potoži Mark. »Popravljanje konj ne bi smelo biti v užitek«.

Mark poudarja, da je treba najti način, kako konju zastaviti nalogo, da jo bo uspel narediti pravilno, ne pa mu zastavljati nalog, pri katerih bo gotovo neuspešen in ga bo treba »popravljati«. “Konji si želijo razumeti z nami in mi jim lahko pomagamo pri tem«.

»Nočeš se tepsti z njim«, je rekel Mark jahaču, čigar konj je »rinil« mimo brzde pri prehodu iz koraka v stoj. Tisto, čemur Mark pravi »človek, ki se tepe s konjem«, večina ostalih ljudi imenuje »konj, ki se upira človeku«. Opazite različni interpretaciji iste situacije?

“Bolj ko boš mehak, manj se bo konj upiral«, je rekel enemu od jahačev.« »Konj se neha upirati isti trenutek, ko mu jahač neha dajati razlog za upiranje«.

Res je bilo očitno, da manj ko so jahači delali, bolj so bili konji voljni sodelovati in sprejemati nove naloge. Konj ne išče, kje bo lahko človeka »prinesel okoli«, ampak išče le način, da bi se z njim čim bolje in brez napora razumel.

Tema št.7: Obstaja razlika med jahanjem NA konju in jahanjem S konjem.

Ko združite vse zgoraj naštete teme: časovna usklajenost, sprostitev pritiska, zavest, zaznavanje, odnos, vzajemno spoštovanje in pomoč konju, takrat po Markovi definiciji začenjate jahati S konjem, ne le NA njem.

Težko je opisati nekaj, kar je neotipljivo, a obstajajo vidni pokazatelji, ki predstavljajo idejo. Celotna ideja se na primer kaže v tem, da pri prehodu iz hitrejšega v počasnejši hod jahanje prilagodimo hodu v trenutku, ko se ta razvija, ne pa da najprej izsilimo počasnejši hod in šele nato prilagodimo dvojo držo in način jahanja.

Kaže se v tem, da imamo jasno predstavo o tem, kakšen odziv pričakujemo, v tem, da smo dosledni pri vodenju konja do pričakovanega odziva in ga pohvalimo, ko mu uspe izvesti nalogo. Kaže se v tem, da iščemo največjo možno nežnost sodelovanja, ob konju ali na njem. Kaže se v tem, da zaznavamo najbolj prefinjene izmenjave sporočil med konjem in človekom in se odzovemo v trenutku, ko je odziv lahko nežen, pa zato nič manj učinkovit, ne pa čakamo na trenutek, ko se majhna sporočila spremenijo v prepir.

Kaže se v tem, da komuniciramo s pomočjo seda kjerkoli in kadarkoli je mogoče, z rokami si pomagamo le kadar je to res potrebno.

Kaže se v tem, da iščemo miselno povezavo s konjem, vidimo, kaj konj razmišlja, raje kot da se osredotočamo na tisto, kar lahko vidimo. Ideal, ki ga iščemo je povezava, ki temelji na obojestranskem spoštovanju, pri kateri se človek sporazumeva s konjem in obratno.

Ljudje, ki si želijo tiho razumeti se s svojimi konji in jim ponuditi največ, kar jim lahko; ljudje, ki verjamejo, da je njihov konj sposoben »pogovarjati se«; ti ljudje bodo pristopu blagega kavboja iz Kolorada našli potrditev, nove ideje in novo stopnjo zavesti.

Avtorica: Sylvana Smith za revijo The Trail Less Travelled ( zapiski s klinik Marka Rashida)

Prevedeno in prirejeno po: www.markrashid.com

BREZ KOMENTARJEV