(avtorica: Karla)
Poročilo s TTEAM seminarja
Poročilo s seminarja, ki je bil pred leti na gradu Prestranek.
Končno. Uspelo nam je priti na grad Prestranek, kjer bo imela Linda Tellington-Jones seminar. Linda je resnično zanimiva in presenetljiva oseba. Ko smo stale tam na vhodu, izgubljene in nismo točno vedele kam naj se damo je pristopila, nam ponudila roko in se nam predstavila (smo jo že same spoznale), ter nas tako presenetila, da smo ostale brez besed, za kar nam je bilo na koncu pošteno žal. Ko smo že mislili, da se bo vseskupaj začelo, je zavladal manjši preplah, ker se je ena od kobil v hlevu odločila, da bo žrebila. Zadeva se je brez večjih problemov razpletla (pomagali so Linda, Andrej Žnidaršič iz ranča Kaja in Grom, ter drugi). No, nato se je seminar začel in po začetnih težavah z ozvočenjem je zadeva stekla. Najprej tisto, kar pač vedno mora biti… Bla, bla , nato pa zanimivi del. Lindina metoda t.j. TTEAM (Tellington Touch Equine Awareness Method) obsega dve stvari in sicer vaje na tleh in Ttouch (Tellington dotik). Za vaje na tleh so v jahalnici pripravili različne »ovire«; dve bali sena, dva velika kosa polivinila, leseno paleto oz. lesena tla in labirint sestavljen iz šestih drogov, prečk. Ta labirint je zelo pomemben, ker, ko vodiš konja skozenj postane pozornejši, se začne bolj zavedati svojega telesa in spremeni se njegov odnos, pripravljen je sodelovati.{+++}
Svojo predstavitev je Linda začela na šolskem konjičku, ki je bil med jahanjem preveč živahen, je vlekel… Konja si je ogledala med jahanjem in nato od blizu, ter nam razložila, da konjev karakter lahko presodiš že po njegovi zunanjosti oz. po številu vrtincev na čelu, obliki nosu in oči… V splošnem naj bi bili konji z enim vrtincem na čelu, nekje v višini med očmi, mirnega, nekompliciranega, nezahtevnega značaja. Takšen je bil tudi ta, z enim vrtincem v višini oči. Ko je pregledala konja in opremo t.j. sedlo, je ugotovila, da je vzrok, da konj tako hiti bolečina, ki jo povzroča preozko sedlo, ki pritiska na hrbtne mišice. Zato je sedlo podložila z posebno, debelo podsedelnico. Snela je tudi uzdo z brzdo in mu nadela tako brez nje (lindell) in t.i. balance rein. To je mehka vrv, ki jo nadenemo konju okrog vratu in mu pomaga, da najde ravnotežje. Jahač jo s pridom uporablja za zaustavljanje. Konja je zajahala in ga peljala skozi labirint in mimo ostalih ovir. Pri polivinilih se je konjiček ustavil in najprej ni hotel naprej (kar je bilo Lindi kar všeč). Razložila nam je, da v takih primerih konja ne smemo začeti priganjati in ga brcati z nogami (kar v večini primerov ljudje začnejo početi), ampak moramo konju dati priložnost, da si stvar ogleda in oceni situacijo, obenem pa mu moramo dati vedeti, da je naš namen , da gre naprej. In stvar je resnično delovala. Konjič si je polivinile ogledal, najprej z nezaupanjem, nato pa je začel korak za korakom iti naprej in v naslednjem krogu je šel brez pomisleka mimo njih. Po nekaj krogih se je popolnoma sprostil, nikamor ni več hitel in pravi užitek je bilo gledati, kako poslušno se je odzival na Lindina »povelja«. Nato se je Linda odločila, da nam bo pokazala še jahanje čisto brez uzde. Prej nas je še opozorila, da naj sami tako ne hitimo, ampak, da to raje naredimo po treh ali štirih učnih urah in postopoma, najprej brez brzde in z balance rein, nato pa z nadeto uzdo, ki je ne uporabimo (je tam samo zaradi varnosti) itd. Za jahanje brez uzde je nadela konju poleg balance rein še neck ring. T.j. vratni obroč, ki je iz trde vrvi, služi za usmerjanje konja in ga držimo višje proti glavi. Tudi zdaj ni imel konj nič proti in se je očitno prav dobro počutil, ter ni kazal nikakršnih namenov, da bi kam svojevoljno odpeketal. No, tako se je delo s tem prvim konjem končalo in mislim, da so bili vsi kar navdušeni.
Toda to je bil šele začetek. Naslednji je bil na vrsti žrebec, s katerim so imeli težave pri nakladanju v prikolico. Pred časom z nakladanjem ni bilo problemov, kasneje pa je začel brcati, kadarkoli so ga hoteli naložiti na prikolico. Ko se je Linda pozanimala kakšna je prikolica na katero ga nakladajo so ji povedali, da je za dva konja in da ima vmes trdo pregrado do tal. Razložila je, da konj v taki prikolici ne more razširiti nog, da bi bolje lovil ravnotežje, zato se je žrebca začela lotevati panika in ni več hotel na prikolico. Kot se je izkazalo, ko ga je Linda pregledala, to ni bil edini problem. Žrebec je bil zelo nervozen, živčen, tako zelo, da je sam sebe grizel po prsih in bil ves brazgotinast. Drugače, je rekla, pa je za žrebca zelo priden in lepo vzgojen. Najprej je začela z vajami na tleh. Nekajkrat ga je peljala skozi labirint, nato mimo polivinilov in pod njimi, kar mu ni delalo nobenih težav. Ko pa bi moral stopiti na lesena tla, so se začele težave. Takrat sta Linda in njena pomočnica Annagret začeli izvajati Ttouch, lahko rečemo tudi magične krogce (zapestje položiš na konja, palec in mezinec počivata, z ostalimi prsti pa narediš krog v smeri urinega kazalca – pomembno je, da vedno več kot enega, zato, da je krog zaključen. Če si predstavljamo uro, je še najbolje, če začnemo pri 6 in končamo pri 9 – s tem naredimo krog in četrt). Delali sta krogce po celem telesu, od glave, po nogah do kopit in do repa. Poskušali sta konja pripraviti do tega, da bi dvignil hrbet in spustil glavo, kar je Linda dosegla s tem, da se je s konicami prstov dotikala trebuha po srednji liniji.Konj je dvignil hrbet pri tem pa je spustil in iztegnil vrat. Pri tej metodi se veliko uporablja tudi biček, vendar ne za to, kar bi človek morda pričakoval, ampak se z bičem žival gladi po telesu, da se sprosti in pomiri ter, da z njo vzpostavimo prvi kontakt, kar še posebej pride v poštev pri živalih, ki jim dotikanje ni ravno v največje veselje ali pa ga sploh ne prenašajo. Po kakih desetih ali petnajstih minutah sta mu nadeli še body wrap. Dva trakova je zvezala skupaj, ter jih v obliki osmice ovila okrog telesa. To deluje pri konjih, ki se težko zberejo, ki so pod čustvenim stresom ali imajo težave pri hoji. V trenutku se je izkazalo, da žrebec ne prenaša, da je karkoli na njegovem zadku, ker je začel zelo elegantno metati zadnje noge v zrak. Zato sta za začetek namestili trakova nekoliko višje, kar se mu je zdelo sprejemljivo. Kasneje sta ga počasi spuščali vedno nižje. Za vodenje konja je Linda uporabljala povodec, ki je imel na koncu verižico, ki jo je pripenjala preko nosu ali pa ob glavi, odvisno od tega kaj je počela in kako se je konj obnašal. Na tak način je konj bolj pod nadzorom, vendar je takoj, ko je začel žrebec vleči nazaj in se je verižica začela preveč zategovati, namestila verižico ob glavi. Namen te verižice namreč nikakor ni za to, da bi konju povzročali bolečino! Vmes sta ga večkrat peljali na leseni podest in kaj hitro je stopil gor, vendar tam ni hotel ostati. Zato sta si pomagali z ovsom, ker žvečenje aktivira parasimpatični živčni sistem, s tem pa sprošča in pomirja. Nagrajevanje s hrano je zato pri TTEAM metodi priporočljivo in zaželeno.Vendar ne smeš pustiti, da te konj »poje«, priboljšek dobi, ko določiš ti, in ne takrat, ko on to hoče. Hrana je pomagala, da je konj nekaj časa ostal na lesenem podestu. Medtem, ko je stal, ga je Linda z debelejšim koncem biča trkala po kopitih, kar konju da oz. vrne občutek v noge, ki ga izgubi zaradi nervoze in napetosti po vsem telesu, in s tem postane bolj samozavesten in zaupljiv. Delala je tudi na njegovem repu in dlesnih. Rep je zvila v obliki loka, nato ga je počasi vrtela v obe smeri. Ta vaja pomaga pri konjih, ki brcajo in, ki stisnejo rep k telesu, kadar so nervozni. Pomaga tudi, kadar nervozni konji mahajo z repom. Pozor, pri konjih, ki brcajo je vajo bolje delati od strani kot od zadaj, to mislim, da je vsem jasno. Delo na dlesnih zelo ugodno vpliva na konje, ki imajo probleme z ščipanjem, grizenjem in agresivnim ali kakšnim drugim nenormalnim obnašanjem (z celo dlanjo masiramo dlesni, tako da je palec na eni strani in vsi drugi prsti na drugi. Najprej zgornjo, potem spodnjo dlesen – paziti je treba le, da nas konj po pomoti ne uščipne). Ko je šel žrebec brez problemov na podest in je tam tudi ostal dokler je Linda želela, so ob podestu držali razgrnjene polivinile, da so ustvarili okolje podobno kot na prikolici in kot se je zdelo ga niso prav nič motili, zato se je Linda odločila, da je čas za dejansko nakladanje na prikolico. Začelo se je kar obetavno in žrebec je prišel do polovice, nato pa se je ustavil in ni hotel naprej. Nekaj časa je stal tam in se prestopal potem pa se odločil, da gre raje nazaj. Ker se je to ponovilo še dvakrat je Linda prosila za pomoč štiri močnejše možakarje. Prijeti so morali dva lesena droga in jih prekrižati v obliki črke X, ter ju nasloniti na konjev zadek, da mu dopovejo, da ne sme iti nazaj. Niso ga smeli potiskati naprej toda, če je hotel nazaj, mu niso smeli popustiti. Po nekaj neuspelih poskusih, ko je začel spet brcati in so drogovi leteli po zraku, se je ob pomoči ovsa, še nekaj magičnih krogcev in trepljanju le pustil prepričati in je šel na prikolico. Tam se je dokaj umiril in nato so ga brez problemov razložili v splošno zadovoljstvo prisotnih. Le-ti so ga nagradili z aplavzom, pa seveda tudi Lindo in Annagret ter možakarje, ki so se potrudili in prispevali svoj delež k uspehu. Sledil je odmor za kosilo – za nas, za žrebca pa odmor, da malo premisli, kaj se mu je dogajalo in kaj se je naučil. Po približno uri in pol smo nadaljevali in ko so žrebca pripeljali je bil miren in pripravljen na sodelovanje. Linda in Annagret sta ponovili stvari, ki sta jih počeli pred odmorom, vendar jima je tokrat vzelo precej manj časa, ker žrebec ni kazal nobene živčnosti več. Peljali sta ga skozi labirint, mimo ovir, na leseni podest in nato je Linda rekla, da bo ponovila nakladanje za vse tiste, ki ne verjamejo, da se ga da ponovno peljati v prikolico. Spet je poprosila štiri korenjake za pomoč, toda preden so uspeli prijeti drogove in se pridružiti dogajanju, je žrebec, v veliko navdušenje občinstva, mirno odkorakal na prikolico in z nje. Meni osebno se je zdelo neskončno čudovito, kako fino se je zaključil ta drugi del.
Po strašno zanimivem delu z žrebcem, se kobili, ki sta sledili skoraj nista zdeli problematični. Najprej je prišla na vrsto kobila, ki je imela podobne težave kot prvi konj, le, da je ona reagirala na bolečine zaradi preozkega sedla s počasnostjo. Pri tem smo izvedeli, da je 80% vseh sedel, ki jih ljudje uporabljajo, preozkih in tudi zato ima veliko konj probleme (nekateri hitijo, spet drugi postajajo počasnejši in se čez čas vlečejo »kot megla«). Tudi tu je sedlo podložila z dodatno (približno 10 cm debelo) podsedelnico, delala je s kobilinim repom, na koncu pa je okoli zadnjega dela privezala vrv (promise rope ), ki dokaj ohlapno visi nad skočnimi sklepi in zagotavlja izdatnejše gibanje naprej. Kobila je resnično oživela, tudi ob pomoči gladenja (nikakor ne tepenja! ,v nekaterih primerih lahko uporabimo »tapkanje«, t.j. rahlo nekajkratno udarjanje) z bičem po zadnjici med jahanjem (pa ne zaradi strahu pred bičem!). Kot se je malo kasneje izkazalo, pa je veliko odvisno tudi od izurjenosti in izkušenosti jahača, česar Linda premore obilico, dekle, ki to kobilo drugače jaha pa precej manj. Kobila je bila rahlo zmedena, ker ni točno vedela kaj od nje želi, zato je Linda priporočala, da jo občasno, če je le možno, jaha bolj izkušen jahač
Na koncu je delala še na kobili, ki je imela malo bolj kompliciran značaj. V osnovi je imela dober značaj in je bila pripravljena sodelovati z ljudmi, vendar se je nagibala k temu, da je preburno reagirala na dražljaje, včasih pa je lahko bila tudi rahlo trmasta. Problem je bil predvsem to, da je občasno postala agresivna, predvsem do tujih ljudi, včasih med čiščenjem in ponavadi kadar se je mudilo. Ko so jo poskušali okrtačiti, sčistiti, je kobila začela kopati s sprednjo nogo, kar je bil njen način, izražanja neugodja. Ker je bila ponavadi prezrta ali pa so jo »okarali«, je postala agresivnejša. Linda je svetovala uporabo želatinaste »krtače«, ali celo rokavice iz ovčjega krzna (ki sta zelo nežni), navezovanje med delom na način »krotenje tigra«, uporaba magičnih krogcev po glavi in telesu, ter umirjanje kobile vsakič, ko začne s sprednjo nogo kopati (položiti roko na nogo in jo rahlo potisniti navzdol, zraven pa jo pomirjati z glasom).
S tem smo zaključili. Vmes, med seminarjem, je bilo postavljenih tudi nekaj zanimivih in zabavnih vprašanj, na katere je Linda z veseljem odgovarjala in se tu in tam tudi pošalila. Čas je minil kot bi pihnil in meni je bilo zelo žal, da je že konec. Namen sem imela delati zapiske, vendar ni šlo, ker oči niso imele časa, da bi pogledale kam drugam. Zato je tole poročilo delano po spominu in, če je bil kdo, ki bo tole bral prisoten in je našel kako napako, naj sporoči in bomo popravili. Upajmo, da bo kmalu spet priložnost, da se bomo udeležili kakšnega podobnega seminarja.
