Theresa Sandin – Razlika med jahanim nejahanim konjem

Theresa Sandin – Razlika med jahanim nejahanim konjem

1588
0
SHARE

Naravno = klasično ?

V nekem smislu, je. Bi bilo bolj naravno, če bi izvajali dresuro s tal, cirkuške točke, če bi jahali brez sedla ali western, ali pa bi ravnotežje iskali na vajetih? Vse je odvisno od tega, kako definiramo »naravno«. Če bi jahač sledil svojim instinktom, bi bilo jahanje daleč od klasičnega, ki ga poznamo sedaj. Samo pomislite na naravni refleks otrplosti ob strašni situaciji, s katerim se bojuje vsak začetnik.

Veliko tega, kar je opisano tukaj, je daleč od naravnega človeškega in konjskega instinkta. {+++}{+++}

Kaj je »naravno« in kaj ni?

Konj ima v naravnem stanju mnogo značilnih slabosti, tako kot jih imamo ljudje. Noben človek po naravi ne hodi vzravnano, v vzvišeni pozi. Tako kot ljudje, tudi konji to pridobijo s treningom. Večina se nas zgrbi, nagnjeni smo naprej, prste na nogah med hojo obračamo navzven, itd. in vse to je naravno. Te stvari bi radi »popravili«, ko se odpravimo telovadit. Treniramo zato, da bolje izgledamo, da lahko bolje uporabljamo svoje telo, da dlje živimo, se bolje počutimo, lažje delamo…

Nihče teh stvari ne »popravlja« s tem, da se nagiba nazaj, si pripne zvezna sredstva, se na silo preteguje ali intenzivno trenira 2 uri po dveh letih brezdelja. Ali vsaj tega ne bi smel početi. Gradimo si mišice, izboljšujemo svojo držo ter gibanje. Vse to pa delamo počasi in v zameno dobimo moč, gracioznost in lahkotnost.

Klasična dresura je dobra metoda treniranja konj, da postanejo močnejši, bolj uravnoteženi, se bolje gibajo in so pripravljeni na jahanje. Klasika omogoča konju razvijanje koordinacije in mišičevja, da se giblje na najbolj učinkovit način – podobno kot fizioterapija.

Naravno gibanje

Želimo torej, da bi se konj gibal kot se giblje v naravi, s tem, da mu to gibanje optimiziramo in ga izpopolnimo. To pomeni, da hočemo obdržati naravne hode, vendar jih optimiziramo, da so bolj »ekonomični«, bolj koordinirani in uravnoteženi.

To pomeni, da mora korak ostati 4-takten in sproščen, da mora kas ostati 2-takten in diagonalen, pa naj bo konj v traverju ali v krogu. Galop mora ostati 3-takten in mora imeti vmes fazo lebdenja, pa naj bo to podaljšani galop ali gibanje v pirueti.

Od konja želimo, da se giblje od zadaj naprej, torej, da za gibanje naprej uporablja zadnje noge in na njih nosi večino telesne teže, da ne pade na prednji del trupa.

Zadnje noge so podobne vzmetem, saj dobro blažijo udarce/pritiske. Vse to bo konja naredilo bolj prožnega in mehkejšega za jahanje, lažje bo menjal hode in bolj bo uravnotežen.

Naravno ravnovesje

Naravno je, da nejahan konj nosi večino teže na sprednjih nogah. »Motor« konja so njegove zadnje noge. Tako gibanje lahko ponazorimo tudi s predstavo o človeku, ki potiska samokolnico. Večino teže, ki je v samokolnici (prednji del trupa pri konju), potiska človek (zadnji del trupa). Torej zadnji del potiska, prednji pa nosi težo in usmerja.

Prednje noge nimajo enakih mišic za potiskanje, kot zadnje. Mišice na prednjih nogah so predvsem za dviganje, stegovanje naprej in za podpiranje. Zadnje noge imajo masivne mišice za iztegovanje in s tem ustvarjanje ogromne potisne sile.

Tudi vrat doda k teži prednjega trupa. Če bi konja pogledali od zgoraj, bi opazili, da je vrat zelo ozek v primerjavi z zadnjim delom. Tudi ramena so ožja od zadnjega dela.

Konj nosi približno 55% svoje teže na prednjih in 45% na zadnjih nogah, odvisno od konjeve konstitucije, muskulature in načina treniranja. Ta odstotek se spreminja glede na pozicijo glave (če je dvignjena ali spuščena).

Pri konjevem ravnotežju ni nič absolutnega. Ko se konj giblje, se z njim konstantno giblje tudi nihanje teže oz. težišča. Medtem, ko drema, mu 75% teže pade na prednje noge, še posebej, če z eno zadnjo nogo počiva. Vendar lahko v trenutku prenese težišče na zadnje noge in odgalopira stran.

Pogosto slišimo zanesenjaške (ali preprosto neizobražene) jahače, ki pravijo, da bi želeli, da bi se konj med jahanjem pod njimi gibal tako, kot se giblje na prostosti, ko je razigran ali ko se postavlja pred kobilo. Takšno gibanje je sicer lepo in privlačno, ni pa ideal, ko govorimo o jahanju. Konj, ki na pašniku sprošča odvečno energijo in se igra, lahko nosi večji del teže na prednjem delu trupa, je »votel« (vleknjen), skrivljen in, seveda, zelo napet. Podobno, kot ima človek ponavadi vse prej kot idealno držo, kadar teka in se igra. Le trenirani atleti imajo ravnotežje in moč, da se lahko gibljejo hitro, brez napora in graciozno (z milino).

Tudi pri konjih obstajajo določeni posamezniki, ki lahko premikajo svoje težišče brez napetosti in otrdelosti. Da pa to lahko izvedejo, morajo biti močni, fleksibilni, uravnoteženi ter seveda samozavestni in željni tega. Zato ni vse v treniranju mišic, ampak tudi v treniranju živčnega sistema, udobja in motivacije.

Noben konj ne »trenira« sam od sebe, da bo v formi. Živijo za ta trenutek. Tako kot vsaka žival, se poskušajo obraniti plenilca na hrbtu. Pa naj bo to človek ali lev. Zato moramo konjem pokazati, da nismo plenilci, temveč vodniki.

Priznajmo si – jahanje pač ni naravno za konja.

Vir: http://www.kahlin.net/noir/dressyr/index/index.php

Kontakt: pikeur@kahlin.net

BREZ KOMENTARJEV