Kaj je pravzaprav ta iluziorna stvar, ki ji pravimo zbranost? Vsi govorimo o tem, ampak kaj imamo v resnici v mislih? Ali smo na istem planetu, ko je beseda o zbranosti in naslonu ali pa smo celo v vzporednem vesolju? 🙂
Zbranost lahko opišemo na mnogo različnih načinov. Podhajsky in Mueseler imata v svojih knjigah dva različna opisa.
Stopanje konja pod sebe
Konj stopi dalje pod svoje telo z zadnjimi nogami in izboči vrat. Ena najbolj razširjenih skic faze zbranosti izhaja iz njunih knjig. Konj je narisan v položaju od mirovanja do levade( ki je na sliki ni) s postopnim povečanjem stopanja pod sebe z zadnjimi kopiti in z iztegovanjem prednjega telesa. Kar je čudnega na tej skici je to, da je edino gibanje konja tisto pri piaffu. Pri ostalih skicah konj miruje ali pa je v dvignjenem položaju. Mislim, da to ni ravno značilno za ‘zbranost v akciji’. In zbranost JE akcija.{+++}
Krajši, višji koraki
Potem so tu skice konj, ki primerjajo zbrani kas in galop z drugimi, iztegnjenemi vrstami hodov. Krajši in višji koraki so opisani kot zbrani, daljši in plitvi pa kot iztegnjeni.
Krajše telo
Bolj moderni pisci pravijo da mora konj svoje telo stisniti skupaj, da bi postal zbran. Nekateri celo pravijo, da se mora (vrhnji del) konja ‘skrajšati’. No, to po ja dezinformacija!
Dobiti hrbet gor
Nekateri, posebno tisti, ki so privžrenci teorije, da je treba glavo namestiti nizko, da bi dobili hrbet gor (‘deep low and round’ =globoko, nizko, okroglo), definirajo zbranost kot KO JE HRBET ZGORAJ. Po njihovo, rešitev za dosego zbranosti leži v trebušnih mišicah, ki morajo stisniti notranje organe in potisniti hrbet navzgor ali pa, alternativno, rešitev leži v zelo nizki glavi, ki dvigne hrbet s pomočjo vzvoda. To je morda možno, ampak, ali je to prava zbranost?{+++}
Najboljši opis tega, kaj se v resnici zgodi v telesu konja, ko se le-ta zbere je torej tale: Točki konjevih sednih kosti in 7. vretenca vratu sta potegnjeni bolj bližje druga drugi.
Zadnje noge se upognejo, koraki postanejo bolj tekoči in lahkotni
Najboljši opis gibanja konjevih nog v fazi zbranosti pa je malo daljši: da, koraki postanejo višji in krajši, ampak kako? Pomembna stvar je, da sta zadnji nogi upognjeni, ko pristajata na tla. Rahlo ostaneta upognjeni tudi, ko pristaneta na tleh. Ponovno začneta podpirati telo še vedno upognjeni in tako se tudi odrineta.
Ta mehanizem upogibanja v kolkih, kolenih in ostalih sklepih pomaga konju, da absorbira tresljaje. S pomočjo upogibanja se izognemo grdim, netreniranim hodom ter ‘zabijanju’ v tla.
To pa vpliva tudi na sprednji del. Upogibanje zadnjih nog nekoliko zniža konjevo zadnjico. Tako znižana zadnjica za seboj potegne hrbtenico, ki se tako usloči navzgor in tako majčkeno dvigne sprednji del konjevega telesa, ki mu je tako določena teža pravzaprav odvzeta in to tudi zmanjša tresljaje.
Za razliko od zadnjih nog, se prednje v fazi podpiranja ne upogibajo toliko. Pravzaprav postanejo bolj pokončne, kar je še posebej opazno pri fazah visoke zbranosti, npr. pri piaffu ali piruetah. Prednje noge namreč niso povsem prilagojene za upogibanje, kot zadnje. Imajo ravna ‘kolena’ in delovanje rame in komolca ni tako izraženo kot pri zadnjem delu. Tudi mišična masa na prednjih nogah ni tako izražena in te mišice so prezaposlene s pasivnim podpiranjem predela med vratom in trebuhom, medtem ko premikajo prednje noge naprej.
Prednje noge pa le niso tako pasivne, kot bi si mislili. Ko preučujemo dresuro si zlahka mislimo, da služijo le za podpiranje konjeve teže sprednjega dela telesa. Ampak, pri drugih disciplinah, npr. pri preskakovnju zaprek postane aktivnost prednjih nog bolj opazna.
Ko se konj odrine v zrak, zlahka pomislimo, da je to storil tako, da je znižal svoj zadnji del in porinil telo čez ograjo. Ampak, če bi konje v splošnem bili sposobni tega, bi bila levada za njih mala malica. Enostavno ni mogoče, da bi zadnja noga prišla pod telo pod takim kotom, da bi se konjevo telo lahko nato ‘porinilo’ čez zapreko. Pa tudi če bi bilo mogoče, konj prav gotovo ne bi mogel preskočiti 1,5m iz tako pokrčnjenega položaja. Če bi bilo to možno, zakaj se potem piaffe zdi konjem tako izčrpavajoč?
Torej, konj odrine svoj sprednji del telesa s tal s pomočjo mišic ramen in prsi. Tudi vrat malo pomaga. V galopu se to ponavadi zgodi takrat, ko so zadnje noge še vedno v zraku in ravno pristajajo, z namenom, da bi se odrinile. Ko pristanejo in se začnejo odrivati, je prednji del že dvignjen, tako da se zadnji nogi lahko brez težav odrineta.
Zadnje noge prevzamejo težo prednjih nog
Kako se to zgodi pri piaffu, je relativno lahko za opaziti. Konj premika svoji zadnji nogi vedno bolj pod telo, upogne sklepe in tako zadnji del prevzame nekaj teže, ki jo sicer nosi prednji del.
Ampak zbranost ni samo piaffe. Prisotna je tudi v drugih hodih. Ampak, kako deluje, kadar konj pri tem ne stoji na mestu (kot pri piaffu) ?
Kratka razlaga:
Kadar od zadaj pogledamo konja ki kasa, lahko vidimo, da se desna ali leva stran hrbta izboči, kadar desna ali leva noga pristane. Ko, na primer, desna zadnja noga pristane, se desna stran hrbta (v primerjavi z levo) dvigne. Kaj se zgodi? Desna stran hrbta, skupaj z desno stranjo zadnjice poskuša prevzeti težo desne strani prsi in ram preko kolka. Če je konjev hrbet kakorkoli oviran (npr. zaradi jahačeve teže ali če je spredaj zvezan navzdol), mora vso težo prevzeti sprednja leva noga in konj ‘pade na prednje noge’.
Ko konj ni oviran in se to zgodi na obeh straneh zaporedoma in ko vse ostale mišice sodelujejo, takrat se konj lahko vzpne. Konj v primerni kondiciji lahko izvede levado. Za konja je nujno, da se nauči uporabljati ta način, saj je drugače zanj nemogoče da se zbalansira.
Vsak konj mora biti izšolan do te stopnje, da zna nositi težo jahača na pravilen način. Mnogi mislijo, da je konj pač nek stroj, ki je namenjen temu, da nosi človeka. Vendar tudi moderni športni konji, ki so vzrejani s tem namenom, da razvijejo močan hrbet in bolj uporaben vrat, tudi oni niso kar sami po sebi sposobni nositi ljudi.
Torej, kaj se mora zgoditi v konju, da lahko pravilno nosi človeka?
Jahač še poveča težo konja
Dodatna teža jahača najprej povzroči dodaten pritisk na hrbtenico, medtem ko počiva na konjevem hrbtu. Hrbtenica je neke vrste fleksibilna struktura. Trup konja je kar težek (57% od 600kg težkega toplokrvnega konja je 340 kg!) in visi s hrbtenice. Plus še 50-80kg dodanega na to (jahač).
Kljub temu, da na zunaj hrbet zgleda vbočen, je hrbtenica pravzaprav izbočena. Pri mladem in nejahanem (ali nepravilno, slabo jahanem) konju je izbočena manj in nasprotno, več mišic ima konj razvitih, bolj opazen je lok.
In pritisk…
Vendar ni le sama teža jahača tista, ki moti konja. Tu je še pritisk. Konjev hrbet je nekakšen ‘čutni filter’ – razburjen, jezen ali prestrašen konj napne svoje hrbtne mišice in ulekne svoj hrbet. Jahač na njem je lahko, še posebno na začetku precejšen vir neprijetnih konjevih občutij.
Neugodje
To bo prav gotovo sprožilo tudi določeno neugodje v konjevem hrbtu, ki se mu bo le-ta poskušal izogniti za vsako ceno. S tem, da bo hrbet uleknil. Če ta navada ni odpravljena že v začetku, se bo konj navadil ulekniti hrbet, takoj ko mu bomo na hrbet namestili sedlo.
Neuravnotežen konj
Še en in po mnenju mnogih najbolj pomemben vzrok, zakaj konj postane napet in ulekne svoj hrbet je pravzaprav to, da je njegovo ravnotežje kar naenkrat zmoteno. Konj je v naravi plen in se mora biti sposeben obrniti in zbežati v trenutku. Imeti na sebi odvečno težo – nočna mora. Po mojih izkušnjah, višje kot je kobila v hierarhiji svoje črede, slabše bo tolerirala to izgubo ravnotežja. Ravnotežje in drža sta namreč zelo povezana z samozavestjo in socialno strukturo v čredi.
Torej, pred vsem ostalim, se konj mora naučiti igubiti strah pred jahačem na njegovem hrbtu. Tako lahko sprosti hrbtne mišice kar je pomembno za konja zaradi tega, da se lahko upre povešanju hrbtenice, ki jo povzroči jahačeva teža.
Ko smo konja torej naučili osnovna navodila za gibanje naprej, ustavljanje, zavijanje levo in desno (to pravzaprav naučimo že na lonži), je čas da ga naučimo še kako dvigniti hrbet, da postane zmožen kompenzirati jahačevo težo. To seveda postane zelo pomembno kasneje pri stanjih visoke zbranosti (npr. pri piaffu ali piruetah v galopu), vendar nam mora preiti v navado že v začetku.
Konj se mora naučiti uporabiti svoje mišice upogibalke, ki se raztezajo čez celo telo. To doseže takrat, ko svoje zadnje noge prestavlja naprej in mogoče celo malo proti notranji strani (proti sredini svojega telesa), da upogne svoj kolk. To lahko delamo tudi na roki:
Jahamo na krogu, vaja se imenuje pleča bočno. To povzroči, da konj stopa bližje k sredini svojega telesa, krivina kroga pa poudari upogib notranjega kolka. Pri tej vaji morate biti zmožni opaziti kje je konjev zadnji del. Če ne morete začutiti, ali je konjeva zadnja noga bolj v notranjosti, na srednji liniji konjevega telesa ali proti zunanjosti, potem nima smisla da izvajate to vajo. Lahko pa si pomagate tako, da nekdo s tal opazuje konja s strani in vam govori: Preveč na desno, zdaj na levo, še vedno levo, zdaj pa na sredini- OK!
Ko to funkcionira v redu, so na vrsti prehodi. Prehod v višje gibanje izvedite takrat, ko je notranja noga na tem, da se dotakne tal. Namen je namreč, da se notranja noga iztegne naprej, zato upogib boka na tisti strani. Da bi to lahko izvedli, rabite konjevo takojsno pozornost, na vsa vaša dejstva.
Zapomnite si, da so prehodi v nižje gibanje ponavadi težji za netrenirane konje. Začnite tako, da zahtevate pravilne prehode v višji tempo in nato samo pustite da pride do prehoda v nižje. To je tudi psihološko pravilno – naprej je dobro in je nagrajeno. Prehodi v višje gibanje zahtevajo samo dejstva ki ženejo, tukaj ni nič nasprotujočega. Obratno je pri prehodih v nižji tempo, ki se pogosto končajo z napetim konjem, ki ‘je na prednjih nogah’, z jahačem ki ga vleče in brca. To ni dobro. Pustite to za zdaj.
Nekateri smesni old-school jahači trdijo, da konji ne uporabljajo svojih trebušnih mišic pri dviganju hrbta. Spomnim se nekega starejšega švedskega jahača, ki je trdil, da konj, kot vsak jelenu podoben sesalec ne rabi trebušnih mišic pri zbiranju, ker se mu je nekoč zgodilo, da je videl jelena, ki mu je naboj odstrelil trebuh, pa je še vedno tekel.
Prepričana sem, da ga je res videl, prav tako pa sem prepričana, da ubogi jelen ni bil zbran medtem ko je tekel za življenje! Osebno sem že videla vlomilca ki je bežal z zlomljeno nogo, pa to še ne pomeni, da je to idealen način za bežanje, kajne?!
Dejstvo je, da konj rabi trebušne mišice za pomoč pri upogibanju upogibljivih mišic. Pomagajo tako, da preprečijo hrbtu, da ne ‘visi’ (vlečejo dno medenice blizje k rebrom) Brez tega lahko vidimo konja, ki se krasno upogiba ampak ne vzame nobene teže s sprednjega dela, saj je ‘most’ med prednjim in zadnjim delom nepovezan.
Ampak, nekaj stvari je pomembnih: Trebušne mišice morajo delati v ritmu hoda in se tako sprostiti ko konj vdihne. Potrebujemo jih namreč samo v fazi ko podpirajo, drugače bo konj napet in bo imel težave s pravilnim dihanjem. Ponavadi ne pride do tega problema, samo izogibajte se delu globoko in za vertikalo, s težkimi rokami ali jahanju s strahom.
Prav tako morajo trebušne mišice vleči medenico naprej, in ne rebra (v prsnem delu) nazaj! Težko je razlikovati, kdaj se katera stvar zgodi, saj sta oba dela povlečena drug proti drugemu. Ampak kar hočemo doseči je to, da upogib kolka stabilizira položaj medenice, tako da zadnjica ni ravna in da konj ne spusti svojega prednjega dela navzdol, kar je tako pogosto pri rollkuru.
Ko se konj zaokroži, je to prvo znamenje zbranosti – tu se vedno vse začne. Nadaljuje se s previtjem ledij, kar povzroči, da konj lahko usloči svojo hrbtenico.Zbranost je zaključena ko konj dvigne vznožje svojega vratu.
Dr. Deb Bennet pravi: Začne se z spuščanjem zadnjice, konča pa z dviganjem vznožja vratu. To je zelo zelo res, ceprav mnogi ljudje vse skupaj pomešajo in mislijo, da ima zbranost (naslon) vezo s položajem glave ali z upogibom sklepov. Nekateri mislijo, da se mora vrat skrajšati z naraščajočo zbranostjo, to pa je ravno nasprotno tistemu, kar pravi Dr.Bennet.
Večina jahačev misli, da je vloga vajeti usmerjanje konja in za nameščanje glave v pravi polozaj. Odkrito govorijo o usmerjanju, ampak namescanje glave, to pa je nekaj kar delajo, ampak se pretvarjajo da ne. Najbrž mislijo, da pač vsi jahači namestijo glavo z vajetmi in to je tudi zelo blizu resnici. Na žalost. Ampak, če ste se dovolj poglobili v konjsko anatomijo in če ste imelo srečo, da vas je učil nekdo ki zna in če ste imeli možnost to vse skupaj povezati, potem veste da temu ni tako.
Najprej, usmerjamo samo (!) zelo neizkušenega konja ali mogoče takrat ko jahamo zelo hitro na težkem terenu in je vajet pač glavno dejstvo. Pa se takrat naj ne bi. Če smo pošteni, tudi najbolj skromno ujahan konj se bo umaknil od aktivne vajeti (zunanje) v pasivno, popuščeno (notranja). Konj se bo umaknil teži in dejstvom nog, ne da bi bil zvlečen levo ali desno. Naslednja stvar, če potegnemo konjev gobec k prsim ali med sprednje noge.. to konja ne bo nikoli naredilo zbranega. To bi bilo kot bi ocenjevali, kako hitro gre nek avto, po tem koliko izpusnih plinov ustvari. Nekaj je na tem, ampak vse je relativno. Lahko imamo pač pritisnjeno sklopko in gonimo motor na mestu, ali pa se pač vozimo po klancu navzdol z ugasnjenim motorjem. Ampak dovolj o avtomobilih.
Če se vaš konj zna nositi, bo sprostil glavo in spustil nos do vertikale ali mogoče malo pred vertikalo. To se bo zgodilo, ker bo dvignil vznožje vratu, z namenom da se vrat iztegne, posledica tega pa je zaokrožena linija. In nos se spusti. Takoj ko pa konja silimo k pokrčenosti, da bi prbližali njegov gobec k prsim, takrat se hrbtenica prelomi in S-oblika postane pretirana. Vznožje vratu se porine ven in prsi se nekako ‘utopijo’ med obema sprednjima nogama.
To je lahko zelo zavajajoče, saj zaradi napetosti, ki je ustvarjena okrog ramen in vznozja vratu, konj spredaj postane napihnjen. Zaradi tega ljudje mislijo da je konj v naslonu in spredaj privzdignjen, ko je pravzaprav padel navzdol med obe nogi in je napet. Taka interpretacija zbranosti in naslona nam pove kako malo izkušenj imajo taki jahači s ‘pravo’ zbranostjo in naslonom.
NORMALEN POLOŽAJ
(slika)
Na sliki je normalen položaj vratu in glave. Dolge mišice od vihra do vrha glave (rdeča barva) delajo zato, da držijo glavo pokonci in nos ven. Hrbtenica leži/visi vmes. Mišice ki držijo vznožje vratu so sproščene (roza barva) in dovolijo hrbtenici da pač visi/leži tam. To je naraven položaj in bolj kot so te mišice razvite, lepši je konj, tudi ko stoji pri miru.
ZAOKROŽEN POLOŽAJ
(slika)
V tem položaju, je konj preusmeril trud mišic iz samo držanja glave pokonci v zaokroževanje vratu. To zaokroževanje se začne ko krajše mišice (rdeče) začnejo dvigovat vznožje vratu in ko se daljše mišice (zdaj roza), ki potekajo od vihra pa do vrha glave, sprostijo do te mere, da dovolijo nosu da se spusti proti vertikali. Stvari se torej dogajajo na vznožju vratu in ne na vrhu glave. Tu gre večini vse narobe. Ljudje ne poznajo teh dejstev, ki sem jih opisala in pravzaprav jih zato ne morem kriviti, saj so opisana v le redkih knjigah
Poznam veliko jahačev, ki trdijo, da vajeti ne smejo početi ničesar. Samo drži mirno in fleksibilno roko in konj bo slej ko prej sam pogruntal. Slej, je bolj pogost scenarij. Poznam jih tudi veliko, ki imajo t. i. ‘sindrom vesoljskih rok’ – se jim niti približno ne sanja kaj počnejo z rokami – vlečejo, žagajo…
Potem so tudi taki, ki z rokami ne počnejo absolutno ničesar. Večina izmed njih ima konje, ki leta in leta delajo kroge v maneži, s spodnjim delom vratu izbočenim kot prednji del čolna :), z nosom kot najvišjo točko in nasplošno visijo naprej. ‘Veliko časa traja’, pravijo taki jahači.’Ničesar nočem siliti’. Ampak, ni tako.. Bom razlozila.
Konju se NE SANJA, da bo zanj bolj udobno če začne nositi jahača v boljšem položaju. Vse kar konj ve, je to, da ima nek tovor na hrbtu in da je brez ravnotežja. Trudi se po najbojših močeh, da bi se rešil iz te zagate. Zniža hrbet, napne vrat in dvigne glavo, to je čisto instiktivna reakcija na nastalo situacijo. Jahač povabi konja naj stopi podse, naj uporabi trebušne mišice za dvig hrbta, ampak vse skupaj samo hiti naprej proti sprednjemu delu, kje je vrat uleknjen in glava spuščena med sprednjimi nogami. To je točka, kjer moramo konju pomagati in ga ne pustiti, da bi sam rešil uganko. Moramo mu povedati, naj DVIGNE vznožje vratu.
Ko konj pusti prsim da ‘potonejo’ med prednji nogi, spusti svoj nos in stisne čeljust. Je napet. Če hočemo ustaviti ta začaran krog, bi lahko poskusili s tal – drezali bi ga v vrat, da bi videli, če ga bo dvignil. Stavim, da ne bo, amapk se bo raje umaknil. Druga stvar, ki jo lahko poskusite, je sproščanje konjeve čeljusti, to bo vsekakor sprostile njegove hrbtne mišice in s stopanjem podse, imate zelo velike moznosti, da bo začel uporabljati prave mišice. Mogoče bo celo znižal svojo glavo, vsekakor pa bo spustil nos.
Torej naredimo to. Ampak ali je to nameščanje glave? NI. Je body attitude (obnašanje telesa). Glava je lahko v položaju zelo visoko ali pa zelo nizko. Konj bo sledil roki, v katerokoli višino, ki se bo zdela primerna. Edina prava sprememba je, da je konj sprostil vrhnji del vratu in glave, in da zdaj dviga spodnji del vratu. Od tu naprej bi bilo narobe od jahača mladega konja, da bi ga skušal spraviti v pravi okvir. Pravzaprav ‘pravi okvir’ sploh ne obstaja.
Vsak konj se lahko sprosti v vrhnjem delu vratu in dvigne spodnji del. To ni prevelika stvar za zahtevati od mladega konja niti ni pretežko za njegove sklepe, ker ima vrat lahko zelo nizko in ni zbran, niti ga kontakt ne bo naredil manj željnega za ‘iti naprej’, saj bo kontakt lahen. Konj ni naprošen naj karkoli pokrči, temveč le, da se sprosti. Tako naj bi mu bilo bolj udobno. V tem sproščenem položaju konj lahko najde ravnotežje, jahač lahko čuti njegov hrbet in njegovo gibanje. Lahko reče konju naj se raztegne… Ostalo, dragi moji, pride od zadaj.
Misliti, da mora konj delati 45 minut z vratom, ukrivljenim v katerokoli obliko že, bi bilo nezazaslišano, pa naj bo to nizko in iztegnjeno ali visoko in ‘zbrano’. Edina pozicija ki jo konj lahko vzdržuje ure in ure, je tista z glavo na tleh, ko se pase, seveda brez jahača na sebi.
Konj mora biti jahan tako, da se zbere od zadaj, kar zviša vrat, ob tem pa se iztegne čez hrbet, kar zniža glavo. Najlažja pot do tega in da se izognemo nalaganju mlečne kisline v mišicah je ponavljajoče se menjavanje med zbranostjo/naslonom in raztegovanjem navzdol. Ne preveč navzgor in ne preveč navdzol. Velja pravilo, bolj kot je bil konj zbran, bolj navzdol mu dovolimo da se raztegne.
In zapomnite si, konj je tisti ki se iztegne in zniža glavo. To naredi zato, ker mu je udobno in ker to hoče. To naredi zato, ker vi daste vajeti. Ne smete se truditi ga zvleči navzdol.
Ampak, ne morete jezditi na ‘zvezdogledu’ , mu dati vajeti in misliti da se bo sam od sebe raztegnil in znižal glavo. Največ kar bo naredil, je to, da bo pomolil svoj nos naprej. Treba mu je razloziti, kako dvigniti vznožje vratu, raztegniti vrat naprej in dol,..to pa storimo z nameščanjem in sproščanjem njegove čeljusti.
Kadar konj hodi naokrog kakor žirafa, je za njega preveč, če kar naenkrat zahtevamo zaokrožen položaj vratu. Ne more nas razumeti, slej ko prej se sicer utrudi zaradi napenjanja vratu in zato spusti glavo. Ampak, ali je razumel? Mislim, da ne.
Obstaja velika razlika med tem in med žaganjem z vajetmi, da dobimo noter nos. Dobivanje nosu noter lahko pravzaprav povzroči nasprotno – povzroči to, da konj povleče glavo blize k prsim. To stori tako, da napne svojo čeljust in predel pod vratom. Da drzi glavo v tem položaju, potiska vznožje vratu navzdol, to pa je prav nasprotno od tistega kar mi hočemo doseči. Torej, v nobenem primeru konj ne sme biti z vajetmi prisiljen v neko določeno nošnjo vratu/glave.Edina stvar, ki jo morate storiti, je prositi za sprostitev konjeve čeljusti.
To najlažje počnemo na ukrivljeni stezi. Podpirajte konja z zunanjo vajetjo, z notranjo pa ali pojdite proti notranjosti s palcem navzen ali pa dregnite koticek gobca in nato popustite. Popustite ne glede na odziv. Če odziva ni, poskusite ponovno. Slej ko prej. Ponavadi prej, se bo konj naučil, da VEDNO popustite. Torej bo sprostil čeljust kot odgovor na vaš dregljaj. In kot odgovor na svojo sprostitev čeljusti bo iztegnil vrat naprej in navzdol.
Zelo pomembno je, da medtem ko konja dregnete, ne popustite zunanje vajeti. Zakaj? Zato ker če boste to storili, bo vse kar se bo zgodilo le stresanje z glavo. Kaj se bo konj naučil iz tega? Ničesar, mogoče mu bo šlo le malo na živce ali pa ga bo dolgočasilo. Zakaj? Zato, ker na krogu, konj teče, npr.v desno stran. Notranja zadnja noga, torej desna, stopi podse in proti sredini telesa, se upogne in sprejme karseda veliko teže. Konj na tej strani svoj kolk upogne bolj kot na drugi. Upogne sicer celo telo v desno, pri tem pa bolj raztegne svojo levo stran telesa. Sporočilo vajeti na desni strani povzroči, da se postavi proti notranjosti ter raztegne levi del vratu. To lateralno raztezanje polovice telesa je tisto, ki stori vse, ne tisto krčenje notranje polovice. Delanje to v obe smeri pripravi teren za delanje t.i. dvojnega raztezanja proti brzdi. Ampak, če ni brzde, proti čemu se bo konj raztegnil? Konj POTREBUJE varen kontakt na zunanji strani, povedati mu je treba, naj se previje navznoter in naj torej raztegne svojo zunanjo polovico telesa.
Prvi dve leti konjevega šolanja bi morali početi vse te različne stvari, ki se tičejo njegovega vratu in obnašanja telesa (‘body attitude’). Prosim zapomnite si, da ‘attitude’ ni enako OKVIR. ‘Attitude’ lahko opišemo le kot: dvig vznožja vratu, razteg vratu naprej in navzdol ter sprostitev tilnika. Ne moremo ga narisati na papir, kot nek fiksen obris. Konju moramo dati več vajeti in dovoljenje za razteg navzdol takoj ko si to zazeli, saj nočete ustvariti napetosti v vratu, ki je rezultat utrujenosti.
Zelo pogosto se zgodi da vidimo mladega konja kako zelo lepo kasa po maneži, je sproscen in raztegnjen, potem pa kar naenkrat, glava navzgor in konj se hoče ‘osvoboditi’. Potrebno je nekaj resnega prepričevanja, da konja popravimo in to nam vzame kakšno minuto. Do tega prihaja zato, ker so se konjeve vratne mišice utrudile in jih je treba spočiti-sprostiti. Dovolite mu to, naj hodi kakšnih 5minut. Bolje to, kot delati narobe ali se prepirati z njim.
Prva leta pod sedlom, mora biti konj čimveč na terenu, skakati čez jarke, stopati čez palice in kamne, hoditi po neravnih tleh, vse to z namenom da ‘najde svoje noge’. Že od začetka poskusite z raztegovanjem vratu navzdol in naprej. Če pa imate konja, ki je ze več let jahan narobe in je razvil t.i. jelenji vrat, bo najbrz zelo presenečen in brez kondicije za takojšne delo na ta način. Začnite nežno.
Rep v loku
slika
Štrleč rep- napetost
slika
V loku vendar sproščen
Mehko usločen rep je znak psihične sproščenosti konja in sproščenosti mišic, ki podpirajo hrbtenico. Konj, ki tišči svoj rep proti zadnjici je ponavadi označen kot napet, konjev, ki počnejo ravno nasprotno pa ponavadi nihče ne opazi. Mnogo konjev na tekmovališču je namreč napetih, trdih v hrbtu, vendar tega ne opazi vsak, saj imajo glavo lepo zvito navzdol. Njihov rep strli stran od njih kot ‘štil’ od metle 🙂 in se ne premika skladno s konjem. To je pač en del konja, ki ga jahač ne more kontrolirati s silo in tu se pokaze napetost. Pravilno usločen rep naj bi segal stran od konjeve zadnjice le za kakih 10cm, naprej od tu mora pasti in kot slap nežno mahati sem ter tja. Na ukrivljenih linijah se mora praviloma rahlo ukriviti navznoter. Če se ne, to pomeni da ima konj nekakšno blokado nekje med čeljustjo in korenom repa, ter da jo moramo odpraviti. Če konj obrača koren repa v nasprotno smer, ko jahamo po ukrivljeni liniji, nam to lahko služi kot resen opozorilni znak, da je nekaj narobe.
Penjenje gobca
slika
Ravno prav pene
Zadovoljen, sproščen gobec, ki žveči brzdo, ponavadi proizvede nekaj sline. Žleze, ki proizvajajo slino, so masirane zaradi žvečenja celjusti. Ko se slina premika med jezikom in ustnicami, se rahlo peni in proizvaja nekaj, čemur bi lahko rekli ‘bela šminka’ 🙂
Konji, ki nimajo t.i. bele šminke so nezadovoljni s svojimi brzdami. Lahko da so napeti zaradi slabega ravnotežja ali pa zato ker je jahač grob s svojimi rokami ali pa preprosto zato ker ne dela pravilno in samo nabira kroge po maneži. Taki primeri so pogosti v jahalnih šolah pri slabo treniranih konjih, konjih namenjenih samo za terensko jahanje ali pri konjih, ki so jahani ‘na silo’, s strogimi brzdami.
slika
Preveč pene..
Pri tekmovalnih konjih le redko vidimo povsem suh gobec. Ampak niso vsi mokri/penasti gobci dobri gobci. Rekla bi, da se večina top GP konjev peni PREVEČ. Obilica pene namreč ni znak da so ekstremno sproščeni ali da imajo ekstremno aktiven zadnji del telesa, temveč da so preveč aktivni v ustih. Če je konj jahan tako, da je preupognjen na tilniku, tako da so žleze za proizvajanje sline stisnjene in če jahač stalno vleče vajeti (ali kako drugače izvaja pritisk), takrat se bo konj branil. To ponavadi stori tako, da skuša z jezikom premakniti brzdo, rezultat pa je ogromno sline. Če konj pri tem upiranju odpira usta, se lahko zgodi, da se pena razprši po sprednjih nogah ali prsih. To je znak napetosti.
Rast vratnih mišic
slika
Lepe in gladke mišice, vzdolž celega vratu
slika
Konj prelomljen v 3.vretencu…
Lep, zapolnjen vrat je vedno zaželjen. Ko ‘zateče’ z mišicami, se pokaže pravilen trening konja, ki je sposoben vrat ukriviti v lok. Na žalost pa se lahko na vratu razvijejo tudi napačne mišice, kar prepogosto lahko vidimo na dresurnih tekmovanjih.
Pravilno razvite mišice potekajo od začetka vratu pa do tilnika in so gladke ter zaobljene kot štruca kruha :). Nepravilen izgled pa povzročajo mišice, ki se razvijejo le na vrhu vratu. To je jasen znak, da se konj premočno preupogiba v 2. in 3. vratnem vretencu.
Prevedeno in povzeto po: http://www.sustainabledressage.net/collection/true_collection.php
Kontakt: theresa@sustainabledressage.net
