Endurance

Endurance

2275
0
SHARE

Kogar mami jahanje v naravi, hkrati pa tudi tekmovanja, se lahko posveti vztrajnostnemu – distančnemu jahanju.
Na prelomu stoletja so distančno jahanje organizirali za preskus trdnosti in vzdržljivosti konj v konjenici, nato pa so zaradi velikih izgub konj prerasla v tekmovanja v terenskem jahanju, preskakovanju ovir in dresuri, torej današnja tekmovanja.{+++}
Proge v distančnem jahanju so različnih dolžin. Pri tem lahko jahač svobodno izbere tempo samo na dolgih progah (med 80 in 160 km). Pri srednjih in krajših progah (med 25 in 80 km) pa je tempo natančno predpisan. Pred vsakim jahanjem, med njim in po njem so strogi veterinarski pregledi kondicij, frekvenc dihanja in pulza, ugotavljajo pa tudi šepavost konj.
Vsak jahač se lahko s svojim konjem, ki mora biti star najmanj 5 let, udeleži vztrajnostno – distančnega jahanje, ne da bi moral pred tem posebej dokazati kvalificiranost. Dovoljene so vse pasme, ni pa tudi predpisanih metod treninga.

Foto: Špela

Konj za rekreativno jahanje

Za vztrajnostno – distančno jahanje so primerni majhni gibčni konji, saj veliki, krepki konji svojo moč in noge prehitro istrošijo že za prenašanje lastne teže. Zato so pogosto najprimernejše robustno rejene pasme ponijev, kot tudi arabci in mešanci z arabci, zaradi svoje žilavosti in vzdržljivosti, trdih, zdravih nog in veselja do hoda, kot tudi neplašnosti. Daljše ko je distančno jahanje, tem bolj so ti dejavniki odločilni. Tako so se npr. v Ameriki v jahanju na progah, dolgih več 1000 km, najbolje odrezale mule, skupaj z arabci in islandci.

Viri:
Heidrun Werner – Pasme, nega, šolanje, šport

BREZ KOMENTARJEV