Jezdec, ki nima dobrega ravnotežja, je lahko vzrok za konjeve težave.
V nekaj minutah po rojstvu se žrebiček nauči kako dvigniti glavo, kako spraviti prve noge podse in kako premikati glavo iz ene strani na drugo ter gor in dol in na ta način kontrolirati svoje premikanje. V normalnih okoliščinah se že v prvih urah življenja začne igrati in tekati naokoli.
Žrebeta obrnejo nos v smer, kamor želijo iti in telo mu sledi. Naučijo se uporabljati svojo moč in ravnotežje pri premagovanju terena ter razvijati svoje atletske sposobnosti. V kratkem času postanejo zelo natančna pri premikanju različnih delov telesa v različne smeri in pri različnih hitrostih. V tem obdobju razvoja vadijo naravno gibanje brez človeškega vmešavanja.
Opazujte, kako lahkotno se giblje konj brez jezdeca. Potem pa poglejte, kakšne težave imajo z nekaterimi jezdeci in, po drugi strani, kako z lahkoto se gibljejo pod drugimi jezdeci.
Jezdec brez ravnotežja je negativen vpliv in bo očitno oviral konjevo gibanje.{+++} Biti sposoben prepoznati ta negativni učinek je ključnega pomena. Večina težav z ravnotežjem postane bolj očitnih, ko s konjem spreminjamo smer, ga obračamo ali pri hodih v stran. Tako za konja kot tudi za jahača je lažje obdržati ravnotežje pri gibanju ravno naprej.
Porušenje konjevega naravnega ravnotežja ima za posledico neželeno držo glave, povešena pleča pri obračanju, togost prvega dela pri ustavljanju in še marsikaj drugega.
Konjevo gibanje lahko oviramo ali pa poudarjamo, vse pa je odvisno od tega, kako razporedimo svojo težo na njegovem hrbtu. Prav tako lahko oviramo ali izboljšamo njegovo gibanje z vplivom na njegovo držo glave. Kako je razporejena naša teža vpliva ne samo na to, kako uravnotežen je konj, ampak še prav posebej na to, kakšen položaj bo našel za svojo glavo in vrat. Gibanje glave in vratu pa je prvi dejavnik pri razporejanju teže na noge.
Sposobnost občutenja konjeve reakcije in odzivanja na našo postavitev teže med gibanjem je najbolj vpliven, a, po mojih izkušnjah, najbolj prezrt namig oz. pripomoček, ki nam je na voljo.
V kakršnem koli načinu gibanja je konj, naprej, nazaj, postrani – ima svoje težišče. Iz tega središča, če eksperimentirate z razporejanjem svoje teže, boste našli mesto, ko boste začutili, da se vaš konj giblje bolj sproščeno in lahkotneje. Ta točka ni nujno v razmerju z določeno držo v sedlu, ampak v tem, kje je vaša teža glede na težišče konja v gibanju. Ko se konj premika, se težišče z vsakim korakom spreminja. Na težišče vpliva konjevo postavljanje zadnjih nog, ker pri tem poriva ali pa vleče svoj zadnji del naprej. Prav tako je povezano s tem, kako postavlja prvi nogi, da balansira s silo, ki jo povzroča zadnji del. Zadnji, a ne najmanj pomemben dejavnik vpliva, je drža glave in vratu.
Poglejmo si primer, kako vplivamo na konjevo držo pri ježi v krog ali obračanju. Če jezdec pri obračanju konja prenese preveč teže v notranjost, znotraj konjevega težišča, povzroči, da se konjeva glava obrne v drugo smer – navzven, ker enostavno mora obdržati svoje ravnotežje. Prav tako konj poskuša tudi dvigniti pleče, ki ga jezdečeva teža potiska navzdol. Če pa jezdec prenese svojo težo v nasprotno smer, izven težišča, lahko konj vzdržuje nižjo držo glave v notranjost, kot je vadil od takrat, ko se je prvič dvignil in začel sesati mleko. Uporabimo lahko vse znanje in izkušnje, ki ga ima konj o postavljanju svojih nog in premikanju ter mu na ta način pustimo, da se premika tako, kot je vadil vse svoje življenje.
V toliko primerih vidim, pri vseh nivojih konjev in jahačev, od profesionalcev do začetnikov, da imajo konji težave pri izvedbi zahtevanih manevrov. Jezdeci se znajo zateči k drastičnim ukrepom na račun konja, da bi »popravili problem«. V največ primerih pa je vse, kar bi bilo potrebno popravit, spoznanje, da večina problemov izhaja iz jezdečevega pomanjkanja ravnotežja.
Moramo sprejeti odgovornost za to, da smo lahko vzrok za konjeve težave z ravnotežjem. Odstranimo vzrok in problem bo izginil.
Martin Black
America’s Horse, 11/12-2005
Prevod in priredba z dovoljenjem AQHA!
VQH
Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
